Zgodba, ki so jo pripovedovali vsi mediji že vrsto let, se še vedno nadaljuje. Tam ob vzhodnoafriški obali, točneje - vzhodno od Madagaskarja v Indijskem oceanu leži najbolj vzhodni del Evropske unije, zahvaljujoč francoskemu kolonializmu (prav tako je na karibih zahvaljujoč prav njim tudi najbolj zahodni del). Mali vulkanski otok La Reunion z 900 tisoč prebivalci je uradno del francoskega ozemlja in s tem seveda EU. Otok meri 70 krat 50 kilometrov s skupno povrišino 2510 kvadratnih kilometrov, kar ni malo, osmina Slovenije. Najvišja točka otoka je vulkan Piton des Neiges s 3070 metri, večina notranjosti pa je strma, polna sotesk in prekrita z džunglo, zato je poseljena le obala. Četrtina prebivalcev je Francozov, nekaj odstotkov je Kitajcev, večina pa so avtohtoni domačini in priseljenci iz Afrike.

In ko se je pred desetletji klif vzhodne obale otoka začel rušiti v morje, pod njim pa je obali tekla cesta, so velemožje v Parizu sklenili, da bo treba nekaj storiti in odločili so se, da bodo cesto prestavili kar v morje - na nosilce in viadukte in na kamnito nasutje. Domačini seveda niso imeli nič proti temu, sploh ker je velik del denarja prišel iz neke čudne celine par tisoč kilometrov stran.

Nova obalna cesta, uradno imenovana Nouvelle Route du Littoral, je že dolgo presegla okvirje običajne gradnje in postala prava inženirska legenda. V vseh pomenih te besede, tudi negativnem. Gre za cesto, zgrajeno nad gladino oceana, pri kateri strošek posameznega kilometra presega 200 milijonov evrov. Del trase je že odprt za promet, dokončanje celotnega projekta pa je trenutno predvideno okoli leta 2030.

Osrednji del projekta predstavlja 8,7 kilometra dolg viadukt, ki povezuje ključne dele otoka in nadomešča staro obalno cesto pod krušljivimi klifi. Ta je bila dolga leta nevarna zaradi padajočega kamenja in vremenskih razmer. Konstrukcija je zasnovana tako, da prenese orkanske vetrove s hitrostjo več kot 200 km/h in ekstremne valove. Za postavljanje 48 nosilnih stebrov so uporabljali posebno ladjo Zourite oziroma »Octopus«, ogromno samohodno platformo za prevoz in vgradnjo betonskih elementov.

Prav razvoj posebne tehnologije za delo sredi oceana in vgradnja konstrukcije na območju z velikimi valovi sta glavna razloga za astronomske stroške projekta. Prvotni načrt je predvideval, da bo del trase narejen z nasipi, vendar je zmanjkalo primernega materiala iz kamnolomov, ki jih je (sarkastično) na vulkanskem otoku seveda v "izobilju". Zaradi tega so bila dela 2020 prekinjena in bodo morali dokončati še dodatni viadukt, kar pomeni nove milijone stroškov in zamik dokončanja. 

Projekt spremljajo tudi zelo strogi okoljski ukrepi. Pri gradnji uporabljajo posebne podvodne protihrupne sisteme zaradi zaščite kitov (!), del načrtov pa vključuje tudi umetne grebene. Posebno pozornost so namenili celo osvetlitvi ceste. Svetila imajo prilagojen spekter in naklon, da ponoči ne motijo morskih želv in zaščitenih morskih ptic.

Celoten viadukt, o katerem smo pisali pred leti in so po takrat zgrajenem delu vozili tudi Top Gearovci, je votel in vsebuje servisne hodnike, po katerih se lahko tehniki premikajo z majhnimi električnimi vozili ter nadzorujejo stanje konstrukcije od znotraj. Čeprav se zdi cena absurdna, je cesta za Reunion ključnega pomena. Stara obalna povezava je bila namreč vse bolj nevarna in nezanesljiva, brez nove trase pa bi bil promet na otoku dolgoročno resno ogrožen. 

Francoska vlada je do 2020 prispevala 532 milijonov evrov, 151 milijonov EU, 669 milijonov evrov pa otoška blagajna. 80 milijonov je šlo tudi iz Evropskega fonda za regionalni razvoj. Staro cesto dnevno prepotuje kakih 80 tisoč ljudi, kar 64 dni letno pa je zaradi neurij delno ali popolnoma zaprta.

Vsaka podobnost z našimi upravljalci avtocest... pa je zgolj naključna.