Za njim je že tretja generacija in pol, če upoštevamo zdajšnjo vmesno prenovo in z vsako ta avto dobi večja krila. Pri tokratni osvežitvi ni bilo korenitih oblikovnih posegov, pač pa zgolj kozmetični popravki, ki mu prinašajo še večjo prepoznavnost. Namenili so mu malenkostne spremembe na maski, žarometih, nova so platišča, novo grafiko imajo zadnje luči, na prtljažnih vratih pa se bohoti velik napis Superb. 

Na visokem nivoju se izkaže tudi v potniški kabini. Materiali so skrbno izbrani, še več truda so Čehi vložili v končno izdelavo, zdi se, da so nekaj dela opravili tudi na zvočni izolaciji, saj se zunanjega hrupa sploh ne sliši, sedeži so nadvse udobni tudi za dolge poti, s prostorskim obiljem pa Superb v svojemu razredu nima pravega tekmeca. Na zadnji klopi ohranja zares veliko prostora za kolena, ne glede na velikost voznika oziroma sovoznika ter položaja sedežev, prostorsko odličnost pa ohranja tudi v predelu prtljažnega prostora. Prostor je zaradi elektrifikacije nekoliko okrnjen, a še vedno dovolj velik (510 litrov), da družina zbaše vanj vse potrebno za dopust na morju. Dodatnih odlagalnih mest ob straneh sicer nima, prostor, kjer bi bila rezervna guma, je v tem primeru rezerviran za polnilne kable. Ti so zgledno pospravljeni in ne zasedajo dodatnega prostora v kakšni torbici v delu prtljažnega prostora. Preklop naslona zadnje klopi je enostaven, zadostuje zgolj poteg vzvoda ob strani, potrebno je odstraniti še prekrivni rolo in ustvarjen je zajeten prostor, ki v ravnem delu sega vse do sprednjih sedežev. Vrata se kakopak odpirajo samodejno, dovolj je le, da s stopalom sežemo pod odbijač.

Dizelski motor je in verjetno v prihodnje tudi bo sinonim za tega udobnega dolgoprogaša. Dokler bo to še možno. A časi se spreminjajo, elektrika v takšni in drugačni obliki trka na vrata, pritiski na zniževanje izpustov so vse večji, zato je Superb, skladno s politiko celotnega koncerna, dobil priključno-hibridni pogon. Ker se je razvoj tega avtomobila začel vsaj dve leti pred začetkom prodaje prenovljenega modela, so mu namenili 1,4-litrski turbo bencinski motor. Danes tega v drugih koncernskih modelih zamenjuje 1,5-litrski TSI. A roko na srce, ne glede na starost, ta kljub temu dobro opravlja svojo nalogo. 

Razvija 115 kilovatov moči, prenos moči na sprednji kolesni par brezhibno opravlja šeststopenjski DSG menjalnik, dodatno pomoč pri pogonu pa mu nudi  85-kilovatni električni motor. Skupna sistemska moč na papirju znaša 160 kilovatov ali 218 konjev. Med vožnjo sicer nisem dobil občutka, da je takšna konjenica pod sprednjim pokrovom (ko je na voljo vsa moč in stopalka za plin globoko potisnjena, se na merilnikih za nekaj sekund pokaže napis Boost). A roko na srce, tega nisem niti pričakoval, saj je fokus tu povsem drugje. Elektromotor napajajo 13 kWh litij-ionske baterije, ki so omogočajo okrog 40 kilometrov realne tihe in brezemisijske vožnje (v tem načinu vožnje avto oddaja poseben zvok, namenjen pešcem), a s premišljeno vožnjo je bilo možno doseg še nekoliko povečati. 

Nekaj uporabnik pridobi z rekuperacijo energije med zaviranjem, večino pa s priklopom polnilnega kabla na domačo vtičnico. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Polnjenje do 100 odstotkov je potekalo dobrih 5 ur, kar je pogojeno s hitrostjo polnjenja preko navadne domače vtičnice, kjer gre največ do 2,3 kW. Voznik ima na voljo tri vozne programe – športni, električni ali kombinirani hibridni pogon. Ker sem želel preveriti, kako daleč lahko prevozim s polno posodo goriva (50 litrov) in napolnjenimi baterijami, sem večino časa vozil na hibridni način. Kombiniral sem tako avtocesto in običajne ceste, ves čas vozil po omejitvah, božal stopalko za plin, med vožnjo napajal baterijo in se na koncu ustavil pri 890 kilometrih, s povprečno porabo tik pod petimi litri. Lahko bi bila dobra alternativa dizlu, je pa potrebno poudariti, da takšen Superb potrebuje umirjen način vožnje za dosego vsaj približnih tovarniških navedb o porabi. 

Za razliko od dizelsko gnanega Superba, z različico PHEV na avtocesti (višje hitrosti) verjetno ne bi prevozil niti 500 kilometrov. Omeniti velja tudi to, da je na cesti precej suveren, čeprav se ves čas preskusa nisem uspel znebiti občutka, da je zibanje karoserije precej evidentno. Seveda, testni primerek ni imel vgrajenega sistema DCC oziroma aktivnega uravnavanja blažilnikov, kar se pri takšnem tipu vozila precej pozna.

Na osrednjem zaslonu, ki je v novi izdaji večji, njegova platforma pa modernejša, uporabnik pridobiva vse potrebne informacije glede pogona, porabe, dosega in vseh drugih potovalnih podatkov. Hkrati je digitalizacija dosegla tudi merilnike, kar je na spisku dodatne opreme, kot tudi kamera za vzvratno vožnjo. Slika na osrednjem zaslonu pa razmeroma majhna in ne v visoki resoluciji. Cena priključno-hibridnega Superba, z bogatim paketom Style, štarta pri 37 tisočakih, z nekaj dodatki pa se je cena testnega na 41 tisoč in nekaj drobiža.