Včasih se zdi, da na sezono 2000 številni gledajo preprosto kot prvo poglavje Schumacherjeve dominance s Ferrarijem. Vendarle pa je realnost nekoliko drugačna, saj smo bili ljubitelji formule 1 pred dvajsetimi leti priče izjemno napetemu obračunu med dvema dvakratnima svetovnima prvakoma. In čeprav je bilo na koncu prvenstvo odločeno še pred finalno dirko v Sepangu, pa je bila situacija pred vstopom v zadnji del sezone še vedno izjemno nepredvidljiva. In to kljub temu, da je imel Hakkinen po dirki za VN Kanade že 24 točk zaostanka, za nameček pa se je v skupnem seštevku nahajal tudi za svojim moštvenim tekmecem, Davidom Coulthardom.

Toda v juliju je sledil pravi preobrat, saj Schumacherju v tem mesecu ni uspelo osvojiti niti točke. Prvič po zaslugi okvare, na naslednjih dveh dirkah pa po zaslugi trčenja v 1. zavoju. Pravo nasprotje od Hakkinena torej, ki je v Franciji in Avstriji zmagal, v Nemčiji pa mu je slavje nenadejano preprečil tedanji Schumacherjev moštveni tekmec, Rubens Barrichello. Kljub temu pa Nemčeve poletne more s tem še ni bilo konec, saj je Hakkinen nato dobil še dirko za VN Madžarske.

'Leteči Finec' je tako v belgijski dirkaški vikend vstopil kot vodilni v skupnem seštevku. Po zanesljivi osvojitvi najboljšega startnega položaja pa se je že zdelo, da se bo v nedeljo praktično sprehodil do zmage. Toda na razmočenem Spa-Francorchampsu nesreča nikoli ne počiva in v 13. krogu se je Hakkinen, ki se je pred tem nahajal v udobnem vodstvu pred Schumacherjem, v Stavelotu zavrtel. Pri čemer pa je imel še veliko srečo, da ni treščil še v ogrado. Ob vrnitvi se je tako znašel več kot 10 sekund za svojim velikim rivalom, zaradi česar se je zdela zmaga zanj že izgubljena. Toda razmerje moči se je po drugi fazi postankov znova obrnilo v prid Hakkinenu, še posebej po zaslugi gum, ki so se na Schumacherjevem dirkalniku obrabljale bistveno hitreje. Razlika med vodilno dvojico se je posledično hitro manjšala, zaradi česar je postalo hitro jasno, da je finski dirkač znova v igri.

Če bi imel Hakkinen takrat na voljo DRS, bi bilo dvoboja brez večjih težav konec že v 40. krogu, ko se je pri vstopu v ravnino Kemmel prvič znašel neposredno za Ferrarijem. Tako pa se je moral pošteno potruditi, če je želel priti mimo Michaela Schumacherja, ki je vedno slovel kot dirkač, ki ga je izjemno težko prehiteti. Potrditev pa je prišla ravno v omenjenem 40. krogu, ko se je Hakkinen po izstopu iz Radillona znašel v odličnem položaju za napad. Toda Schumacher je tedaj prebral njegovo namero in blokiral notranjo stran. Finski dirkač nad omenjeno potezo razumljivo ni bil navdušen (po dirki mu je osebno tudi povedal, naj tega v prihodnje ne počne več), na njegovo srečo pa mu na vnovičen poskus ni bilo potrebno čakati dolgo.

Že v 41. krogu sta se Schumacher in Hakkinen znova približala ravnini Kemmel, s to razliko, da se je pred njima tedaj nahajal tudi za krog zaostali Ricardo Zonta. Dirkač BAR-a je vodilno dvojico seveda opazil, zaradi česar se je tudi umaknil na sredino steze. Nato pa se je zgodilo – Schumacher je brazilskega dirkača prehitel po levi strani, Hakkinen, ki se je pred tem znova znašel v Nemčevem zavetrju, pa po desni. Ob prihodu v Les Combes se je tako idealno postavil na notranjo stran zavoja in švignil v vodstvo. Slednjega pa v preostalih treh krogih ni več spustil iz rok.

Štiri dirke pred koncem je bil torej Hakkinen odlično na poti do tretje zvezdice, saj je imel v skupnem seštevku 6 točk prednosti pred Schumacherjem. Toda z jesenskim delom sezone se je razmerje moči znova nagnilo v Nemčevo korist, saj je Ferrarijev dirkač dobil prav vse preostale dirke in privozil moštvu iz Maranella prvi dirkaški naslov po Jodyju Sheckterju (1979).