Ranger v tej generaciji na trgu vztraja že kar nekaj časa in je bil pred časom deležen že druge manjše prenove. Rahlo so spremenili masko, podobo luči in rešili nekaj tehničnih malenkosti kot je drugačno vodilo za zapiranje pokrova zadaj.

Glavna novost je, da so se pri Fordu znebili 3,2-litrskega petvaljnega dizla in moč kompenzirajo z malim dvolitrskim motorjem, ki ima tri nivoje moči, v bi-turbo konfiguraciji, ki smo jo testirali, kar 157 kW ali 214 KM.  Za nameček mu streže 10-stopenjska avtomatika, ki omogoča simpatičen razpored navora. Je pa tako, da v tem primeru, ko motor pravzaprav ni zverina, za kar je bil A10 najprej namenjen, umetna pamet veliko časa tuhta, v kateri prestavi naj vozi. To se še zlasti vidi na desnem zaslončku ob analognem merilniku hitrosti, ki številke precej pogosto skačejo gor ali dol, v praksi pa to pomeni, da včasih prestavi pri povsem konstantni vožnji, kar je seveda opazno.

Običajna avtomatika tega pač ne bi storila. Kompromis med hitrostjo prestavljanja in razmerji in nastavitvami bi tu lahko še bil malce izpiljen.

Prenova je notranjosti bolj kot ne prizanesla. Velik osrednji infotainment bi sicer lahko bil malce bolj odziven, zato pa materiali, barvne kombinacije in energomija zelo dobro zamaskirajo, da gre v osnovi za delovni stroj in občutek za voznika je temu primeren in prej podoben luksuznemu terencu.

S petimi metri in 36 centimetri je ladja v pravem pomenu besed in pozitivno vpliva tudi na vaše sosede, če so ti nagnjeni k malomarnemu parkiranju. Ob dvojni kabini je v zadku še povsem spodoben keson, pokrit z rolojem in zaščiten s plastiko. Za odpiranje roloja je najbolje koga vprašati, saj je, če tak avto srečate tako kot mi le tu in tam na testih, vse prej kot trivialno. Treba je odpreti vratca in trak, ki visi izpod ključavnice, potegniti v desno. Keson je ravno pravšnji, da z njim lahko odpeljete tudi kako višjo omaro (le da štrli čez odprta vratca).

Kako smo za Računalniški muzej odpeljali dve omari in se pri tem zabavali, si preberite tukaj.

Z dvema tonama in pol čudežev pri porabi ne pričakujte, ob običajni rabi mesta, okolice in avtocest bo tam nekje pri desetih litrih in glažek čez. Motorček sicer poskrbi za nekaj dinamike, klasično listnato vzmetenje zadaj pa za nekaj več grobosti na neravninah, medtem ko je avto, ko z njim niste v trgovini in gledališču, kot nalašč tudi za pot na vikend, neglede na podlago. Štirikolesni pogon z reduktorjem lahko reši marsikatero zagato. Za še malo bolj civilizirano različico je tu Raptor, za vse ostale pa tale klasični, a vseeno estetsko dodelani, Ranger Wildtrak.

V osnovi najmočnejši Ranger Wildtrak stane 41 tisočakov, z nekaj dodatki je naš testni star 44.320 evrov.