Skratka, Petica je že pred dvema letoma pod oznako iPerformance na trg vstopila opremljena z vtičnico in priključnimi kabli, a so v vmesnem času Nemci že pripravili nekaj izboljšav. Opazna sprememba je vgradnja zmogljivejših 12 kWh (prej 9,2 kWh) baterij, ki pripomorejo k nekaj dodatnim brez emisijskim kilometrom, novost pa je tudi izbira štirikolesnega pogona xDrive. A v praksi se BMW 530e xDrive pokaže za zelo specifičen avtomobil, kjer je najprej potrebno razumeti njegovo filozofijo in šele na to končno ceno. 

Skoraj 5 metrov dolga limuzina z oznako 530e še vedno velja za več kot odličen potovalnik, ki zagotavlja visoko raven varnosti, udobja in tehnološke naprednosti. Z izjemo dejstva, da je med voznikovimi vrati in sprednjim kolesom posebna loputa za katero se skriva vtičnica za polnjenje baterije, se priključno-hibridna Petica tako rekoč ne razlikuje od svojih bratov s klasičnim pogonom. Pravzaprav še manj opaznih razlik je tudi v potniški kabini, ki poskrbi za prijetno razvajanje med vožnjo, z udobnimi sedeži (na voljo masaža in hlajenje), izvrstno zvočno izolacijo, naprednim multimedijskim vmesnikom, katerega vsebina je v slovenščini in nenazadnje z izbiro visoko kakovostnih materialov. Največja sprememba je opazna v prtljažnem prostoru. Zaradi limuzinske zasnove vozila je že odprtina za nalaganje precej ozka, debelih 100 litrov prostora odvzame še litij-ionski paket baterij, dodatno pa je pri tem potrebno upoštevati, da prostor zasede še torba s kabli za priklop na domače gospodinjsko omrežje (levi manjši odlagalni prostor), pod predelno polico pa je shranjena še torba s polnimi kabli za hitro polnilnico.

V mojem primeru sem ves čas preskusa uporabljal zgolj domače gospodinjsko omrežje. Vedno, ko sem pripeljal domov, sem kablovje priključil na klasično 220-voltno vtičnico, ki je baterije v Bavarcu polnila s hitrostjo 2,6 kWh. Na merilnikih se je izpisoval le podatek, da se baterije polnijo in kakšen je trenutni doseg, ne pa tudi koliko časa poteka proces polnjenja do 100 odstotkov. Pravzaprav to niti ni tako zelo moteče, predvsem zaradi dejstva, ker so se te večino časa polnile v nočnem času. V nižji tarifi. Proces polnjenja sicer poteka slabih pet ur. 

Čeprav Bavarci omenjajo izboljšan doseg na 43 kilometrov, je v realnosti nekoliko nižji. Temperature baterijam morda niso bile najbolj naklonjene, zato je doseg ob 100-odstotni napolnjenosti baterij znašal največ 33 kilometrov. A tudi ta je dovoljšen, da se v mojem primeru z njim odpeljem po nakupih ali vrtec. Vsak zagon motorja je vedno v programu električne vožnje. Sistem dovoljuje, da se s pomočjo elektrike (za pogon skrbi 83-kilovatni elektromotor) vozim do hitrosti okrog 130 km/h, kar je več od tega avto neslišno preklopi na delovanje dvolitrskega štirivaljnika s 185 kilovati moči. 530e xDrive brez voznika in polne posode goriva, ki znaša samo 43 litrov, tehta blizu dveh ton in tudi to je odločilen faktor hitre porabe baterij. Avto je za 320 kilogramov težji od primerljivega 520i, a to še ne pomeni, da se na cesti ne izkaže. Ravno nasprotno. Dodatno ima še elektronsko nastavljive blažilnike, ki poskrbijo za prijetno mehkobo med avtocestnim jadranjem, ali športno čvrstost, ko je v igri nekoliko bolj zavita cesta, s primerno asfaltno podlago. V tem primeru bistveno vlogo odigra še preverjen štirikolesni pogon.

BMW 530e xDrive je hkrati avto, ki bo od voznika zahteval veliko dozo konstante in umirjenega karakterja. Na takšen način bo uporabnika nagradil s precej nizko porabo goriva, če bo le kolikor toliko sledil indikatorjem na digitalnih merilnikih. V mojem primeru se je poraba goriva ustalila pri šestih litrih, čeprav bi jo morda še z malce več preračunljivosti znižal še za liter. Nenazadnje, s polno posodo goriva in polnimi baterijami (te lahko na nešteto javnih polnilnicah polnim brezplačno) je možno prevoziti okrog 600 kilometrov. To pa so že uporabni podatki, ki bi lahko bili dovolj zanimivi za nekatere poslovne uporabnike, ki jim dizelsko gnani avtomobili preprosto niso več blizu.

In to je dejansko tisti glavni adut, na katerega stavijo pri BMW-ju. S stališča končne cene, ki se pri testnem modelu sicer približuje sto tisočakom, ta nikakor ne bo prva izbira bogatih zasebnih uporabnikov, pač pa se bo precej bolje izkazal kot sestavni del flote v podjetju, kjer stavijo na nizek ogljični odtis. Država bo ob nakupu primaknila še dva tisočaka subvencij, kar se sliši kot kapljica v morje, a z nekaj manj dodatne opreme (te je bilo za 30 tisočakov), je mogoče sestaviti še vedno zelo udoben in dovolj reprezentativni avto.