Iz Ferrarilanda (Spa in Monza) smo prišli v Mercedes in Red Bull Land (Singapur), kjer je bil po karakteristikah proge in videnih kartah, Ferrari v slabšem položaju. V petek na prostih treningih je še vse kazalo, da gre karavana F1 v smeri kot so kazala vsa predvidevanja. Istočasno pa so bile zanimive izjave rivalov, kjer niso skoparili s pohvalami na račun drug drugega in se opravičevali, ter dajali sebe v podrejen položaj, češ »nismo še zadovoljni z nastavitvami, proga je še zelena, moramo še proučiti zakaj izgubljamo, oni so hitri in odlično jim kaže, lahko bi šlo hitreje in bi pokazali kaj več, nekateri še niso pokazali vsega ipd.«

Nato pa je prišla sobota kjer je pohvale zamenjalo kazanje zob. Na tretjem prostem treningu so svoje zobe pokazali pri Ferrariju, ki niti slučajno ni bil favorit, da bi lahko na simulacijah tako za dirko kot kvalifikacije uspel sestaviti nekaj kar bi lahko pasalo v prvo vrsto. Mladeniča iz Monaka so po dveh zmagah mnogi videli kot rešitelja rdečih in temu primerno je rastla njegova samozavest in prepričanje, da je on številka 1 v moštvu, ki je po kvalifikacijah in osvojenem najboljšem štartnem položaju samo dodatno dvignila njegov ego. Vettel je vse skupaj nemo opazoval ter se pri tem pripravljal na dirko saj se je zavedal, da se točke delijo v nedeljo in ne v soboto. Rdeči so vstali od mrtvih in uprizorili nekaj česar ni pričakoval nihče, verjetno še sami ne najbolj, osvojili so prvo in drugo mesto, ki ga niso videli že od leta 2017 na VN Madžarske.

Leclerc se je med dirko seveda pritoževal, zakaj na menjavo niso najprej vpoklicali njega in šele nato Vettla in tu se je pokazala dejanska slika Ferrarija. Ferrari je vpoklical svojega prvega moža, da prav ste prebrali, prvega moža, to je tisti katerega drago plačujejo, da dirka za njih in ne dirkača, ki je šele prišel k njim in je v trenutni dobri formi. Podobno se je zgodilo že leta 1999, ko Ferrari preprosto ni pustil zmagati Ediju Irvinu, navkljub temu, da je bil po poškodbi Schumacherja v tesnem boju z Hakinenom za naslov prvaka.

Dirkač, ki pride v Ferrari, mora spoštovati mit o poskočnem konjičku v kolikor ga ne, gre in tega so se zavedali številni prvaki, ki so pakirali kovčke, preden se je iztekla veljavna pogodba. Pri Ferrariju je tako, da je na prvem mestu ekipa, potem dolgo, dolgo nič in šele nato dirkač, pa še to ne kakršenkoli dirkač temveč tisti, ki je v ekipi sprejet, da bo vodil ekipo kot številka 1.

Vettlu letos res ni šlo in nikakor mu ni uspel veliki met, do včeraj. Na drugi strani Leclerc mlad in zagnan, poln adrenalina in neučakan je po dveh zaporednih zmagah že razprl svoja krila ter želel poleteti nad mit, ki pa ga je na prefinjen način spustil na realna tla, mu malenkost prirezal krila in dal vedeti, da je le eden od mnogih. Ekipa se je odločila za ekipo in ne za posameznika, in ekipa je naredila kar je najbolje za njih, če je mlademu Monačanu prav ali ne.

Možnost ima, da posluša ali pa ne. Da ne bom zgolj sejal negativizma okoli Leclerca, ga je potrebno pohvaliti in fant je res dober, ne, odličen je, vendar mu manjka kilometrine v visokih krogih F1 in tega se bo s časom tudi naučil. V kolikor želiš postati plesalec, se moraš naučiti plesnih korakov in tega se od včeraj naprej mladenič verjetno zaveda. Zato je potrebno dati času čas in se istočasno zavedati dejstva, da nič ni večno, le Ferrari je.