Vzpon v eni najbolj slavnih kombinacij na dirkah F1 pravzaprav sploh ni bav bav. Prav tako to ni Eau Rouge, to je le potok na najnižji točki in rahel levi ovinek, preden se steza vzpne desno in levo v Raidillon. Eau Rouge še ni vzel življenja, ga je pa Raidillon, tako danes kot že mnogokrat prej.

Težava te zloglasne kombinacije ni v tem, da gre navzgor in da so včasih dirkači zamižali, ko so skušali s polnim plinom prevoziti navkreber do Kemmela. Je ovinek kot marsikateri drugi v F1, recimo S-i v Suzuki. Z enakimi silami in kotnimi pospeški, le da gre tu navkreber in se zapovrh še zlomi v levo. Težava ovinka, ki je včeraj vzel življenje mladega Huberta je, da se ne vidi njegovega izhoda in zato dirkači nikoli ne vedo, kaj jih čaka na vrhu in idealno linijo iščejo malo po občutku. In če je ne najdejo, jih na vrhu čakajo gume ali kot danes – nesrečni Hubert.

Pa tudi ta težava bi bila lahko rešljiva, če ne bi varnostno in tehnično steze v Spaju že zdavnaj povozil čas. Hubert ni bil prvi in ne zadnji, ki je tam končal v gumah, Hulkenberg, Villeneuve, samo dva, ki se ju zdaj spomnim iz glave. A ti so končali v gumah, nesrečni Anthoine pa se je odbil nazaj proti stezi naravnost pred Correo. Pravzaprav je sreča v nesreči, da nismo imeli dveh smrtnih žrtev. Kako je odprlo bok Hubertovega Ardena in odtrgalo sprednji del Sauberja Corree, da so iz njega molele Američanove noge. Nepredstavljive sile so bile prisotne. Ampak če bi bil Spa narejen s sodobnimi varnostnimi conami, bi bila ta na vrhu precej globlja, vsaj še enkrat in precej daljša, tako bi Hubert do trka z gumami izgubil še precej več hitrosti in se ne bi niti odbil nazaj proti stezi.

Žal je ta dirkaški artefakt v Belgiji prisoten na koledarju le še iz dveh razlogov – zaradi slavnega ovinka strmo v breg in bližine Nizozemske. Nalijmo si čistega vina. Vsak, ki je stal na vrhu Raidillona, ve povedati, da reč niti približno ni strma, sam sem se lani z vrha proti Eau Rougeu zapeljal z rolerji (!) na splošno veselje nemške TV ekipe (Glej, glej idiota!) in se pri tem še poganjal s palicami. Asfalt je tako abraziven, da bi med vožnjo v kontra smeri po bregu navzdol lahko pil tudi kavo, pa čeprav je naša sodelavka Manca tulila, da se bom ubil.

Kar hočem povedati, da je Raidillon lažna fama – nor je le zaradi slepega izhoda. In legende same. Drugi razlog za Spa pa bo verjetno izginil že z Zandvoortom maja prihodnje leto. Da bi na 7 kilometrov dolgi stezi, ki vmes dobesedno izgine iz civilizacije (spust z vrha Le Combsa nazaj proti dolini je precej bolj strm kot vzpon iz Eau Rougea!) spremljali še MotoGP, kot sanjarijo organizatorji pri Dorni, bo z letošnjo tragedijo v F2 le še manj verjeten. In prav steze, ki živijo zaradi stare slave, pa naj jih navijači tako čislamo, so največja grožnja varnosti. Monte Carlo? Že zdavnaj bi ga morali prepovedati, rešujejo ga le nizke hitrosti, pa tudi tam je izhod iz tunela že postregel s hudimi nesrečami. Spomnimo se zaključka S-ov v Suzuki. Je mar Bianchi slutil, da ga tam sredi peska čaka nakladač?

Motošport je nevaren, se glasi eden od postulatov dirkanja. Žal je tudi nepotrebno malomaren. Kot smo videli danes.