Točke za najhitrejši krog na dirki so podeljevali do 1959, kaj pa bi bilo drugače, če bi se ta zgodba nadaljevala tudi v naslednjih letih?

Že 1976 bi svetovni prvak dirko pred Fudžijem postal Niki Lauda in ne James Hunt. Razlika v točkah je bila na koncu 69 proti 68 v korist Hunta, a če bi upoštevali še štiri najhitrejše kroge Laude in 2 Hunta, bi razlika bila še vedno eno točko, a v korist Laude.

Že tri leta pozneje bi s Ferrarijem naslov prvaka osvojil Gilles Villeneuve in ne Jody Scheckter. Talentirani Kanadčan je prvenstvo proti Južnoafričanu izgubil s 47 proti 51, a s šestimi najhitrejšimi krogi na dirki bi bil rezultat obrnjen – Villeneuve bi postal prvak s 53 proti 51. Scheckter tisto sezono ni odpeljal nobenega najhitrejšega kroga.

Sedem let pozneje ali 1986 Alain Prost ne bi osvojil svojega drugega naslova prvaka z McLarnom, pač pa bi mu ga odpeljal Nigel Mansell z Williamsom. Prvenstvo se je končalo z dvema točkama prednosti Francoza pred brkatim Angležem, 72 proti 70, Prost je odpeljal dva najhitrejša kroga, Mansell štiri, kar bi pomenilo 74 : 74, a ker je Nigel zmagal petkrat, Alain pa le štirikrat, bi naslov šel v Anglijo. Nigel Mansell je moral na svoj prvi naslov počakati vse do 1992.

Če bi Prost izgubil naslov 1986, bi ga dobil 1988 namesto Senne, ki je dobil prvenstvo z 90 proti 87. A Prostovih sedem najhitrejših krogov proti trem Ayrtona, bi prvenstvo s 94:94 obrnilo v prid Francoza, Prost bi bil vseeno štirikratni svetovni prvak, Senna pa le dvakratni.

Zadnja »če bi čebula« drama sega desetletje nazaj, ko smo gledali najbolj nesrečen razplet prvenstva, ko je bil Felipe Massa s Ferrarijem prvak le 30 sekund, potem pa je na petem mestu pred Glockom v cilj pripeljal Hamilton in z 98 prot 97 osvojil svoj prvi naslov prvaka. Če bi upoštevali še najhitrejše kroge, bi imel Hamilton le štiri naslove, Massa pa enega. Po najhitrejših krogih bi bil rezultat 100 proti 99 v prid Masse.