2019 bo leto prepovedi dizlov v nemških mestih. Prvi je bil lani Hamburg, pred dnevi se je  temu ukrepu pridružil tudi Stuttgart, kazen za neupoštevanje je 108 evrov. Gre za strah pred dušikovimi oksidi, ki so jih izmerili na nekaterih merilnih mestih. V Stuttgartu imajo težavo tudi s smogom in ko se pojavi prekomerno povečanje, ljudje ne smejo kuriti niti kaminov.

Glavni protagonist kampanje je nemški Deutsche Umwelt Hilfe, ali Nemška pomoč okolju, ki se na vse možne načine bori proti dizlom v vedno več mestih, tudi z za lase privlečenimi argumenti, da so avtomobili z dizelskimi motorji krivi za smrt več tisoč ljudi. Še več, ogroženi so tudi otroci v vrtcih in šolah, mimo katerih se vozijo dizli. Prav tako so mejne vrednosti, ki jih je sprejela EU, prenizke in jih je treba zaostriti. Večina sodišč je te argumente sprejela, ne pa tudi Frankfurt.

40 mikrogramov NO2 na kubični meter zraka je tista meja, ki naj bi odločila o življenju in smrti, a mnogi strokovnjaki v Nemčiji opozarjajo, da so te vrednosti nesmiselne.

Profesorica Anette Peters iz Munchna pravi, da so to številko kar nekje našli in verjeli, da je lahko populacija zaščitena pred škodljivimi vplivi. A za postavitev meje niso vrednotili avtomobilov, pač pa izpuste, ki jih je WHO, Svetovna zdravstvena organizacija, dobila pri plinskih pečicah v gospodinjstvih. Gonzo znanost se tu še ne neha, tako je Zvezna agencija za okolje ugotovila, da  populacija na podeželju živi za odtenek dlje kot tisti v mestih in ob pomanjkanju neposrednih argumentov so to pripisali kar onesnaženosti mest.

Profesor Martin Hetzel, pulmolog in kardiolog v Stuttgartu, meni, da je vse skupaj privlečeno za lase in je proti prepovedi. Ne samo prepoved dizlov, tudi stalni alarmi v Stuttgartu, ki opozarjajo na prašne delce v zraku, po njegovem poneumljajo ljudi. Bolezni srca in ožilja, ki bi jih povzročali prašni delci ali NOx, ni. To so samo matematične teorije, ki s prakso nimajo veliko.

Dr. Dieter Kohler iz nemškega združenja pulmologov dvomi v zdravstvena tveganja zaradi NOx v nemških mestih: »Preveč je posploševanja, za katerega ni argumentov.« Kohler je omenil kadilce. Ti s cigareti vdihnejo na milijone mikrogramov NO2, pa še nobeden od njih ni padel mrtev na mestu.

40 mikrogramov, ki jih je predpisala EU na podlagi priporočil WHO, pa veljajo le na Stari celini. V ZDA je ta meja 103, skoraj trikrat toliko kot v Nemčiji. Le Kalifornija ima mejo postavljeno na 57 mikrogramov.

Tudi merilne postaje niso povsem merodajne – večinoma so postavljene na mestih, kjer je koncentracija prometa visoka, ob križiščih na primer, pri čemer k prašnim delcem pripomorejo tudi ostanki gum in zavornih ploščic in drugi dejavniki, ki sploh niso povezani s prometom. Če bi metrilne postaje postavili stran od cest, bi dobili precej nižje koncentracije NO2 in ustreznejše povprečne vrednosti. Svoje govori primer iz Oldenburga, kjer so bile vrednosti presežene tudi na dan, ko sploh ni bilo prometa, ko je po  tamkajšnjih ulicah potekal maraton.

Koncentracije so precej višje v zgradbah, kjer vrednosti dvigajo sveče (140 mikrogramov), plinski bojlerji (80 mikrogramov) in plinske pečice (1300 mikrogramov) in to so dejavniki, ki bi po mnenju strokovnjakov morali skrbeti ljudi in tiste, ki sprejemajo nesmiselne predpise. Tovrstne raziskave kažejo, da pri kuhanju špagetov sprostimo 30-krat več NOx kot z avtomobilom.

DUH pa namerava še poostriti te predpise. Direktor Jurgen Resch omenja 800 tisoč ljudi, ki je prizadetih zaradi NOx. Resch je pred kratkim prvič uspel doseči prepoved tudi na avtocesti in sicer A40 pri Essnu. Martin Hetzel mu odgovarja: »DUH zganja ideološki populizem. Lahko prepoveste promet v mestih, a povod za to ne smejo biti omejitve brez znanstvene podlage.«