Kaj bi bila formula ena brez Ferrarija? Vseeno, kje se na zemeljski obli pojavi karavana kraljevega razreda motošporta, skoraj povsod vidimo največ navijačev s Ferrarijevimi zastavami. Predvsem na dirki v Italiji, na katero vsako leto roma tisoče Italijanov, ki vedno znova dokazujejo, kako pomembna je Scuderia za formulo ena. 18. februarja leta 1898 se je rodil Enzo Ferrari, ustanovitelj blagovne znamke s poskočnim konjičkom. Preletimo na kratko življenjepis možakarja, ki ni botroval k temu, da je Ferrari postal mitološka blagovna znamka, temveč je bil Enzo za mnoge navdušence pojem za motošport – in to je še vedno.

Enzo Ferrari se je rodil v Modeni. Kot sin ključavničarja, mu je bila naklonjenost do tehnike praktično položena v zibelko. Toda svojo strast do tehnike ni mogel deliti s svojim očetom, kajti umrl je v času prve svetovne vojne. Enzo je takrat izgubil tudi svojega brata. Sam se je boril v topniški enoti in leta 1916 je hudo zbolel, vendar na srečo preživel. Leta 1927 je za svoje udejstvovanje v vojni prejel odlikovanje 'Il Commendatore'. Tako so ga pozneje tudi imenovali.

Po koncu prve svetovne vojne sta ostala z materjo povsem sama. A njen sin je imel sanje: želel je postati dirkač. Sodeč po neki legendi naj bi celo prodal hišo očeta, da bi si s tem uresničil dirkaške sanje. Njegovo tehnično znanje, ki se je navezovalo na ključavničarsko delavnico, njegova neukročena volja in ne nazadnje njegov talent so botrovali k temu, da je na nacionalni ravni dirkanja dosegel številne uspehe. Enza Ferrari je pod okrilje vzelo tovarniško moštvo Alfe, vendar zavidljivih uspehov ni dosegel. Leta 1924 je prvič srečal Tazia Nuvolaria, najboljšega dirkača tega obdobja. Enzo je bil nad njegovim talentom pod tako velikim vtisom, da je podvomil v svoje znanje in čelado obesil na klin.

Toda motošport je še naprej določal njegovo življenje. Postal je moštveni menedžer ekipe Alfa. Leta 1929 pa je ustanovil Scuderio Ferrari, sprva kot čisto dirkaško ekipo. Alfa je dirkaške nastope prepustila Enzu, tako da je posledično Alfa na dirkah nastopila pod imenom Ferrari. Čeprav so Enza mnogi pogosto označevali kot hladnega, neusmiljenega in neprizadevnega – zaradi česar je dobil tudi drugi vzdevek il Drago, torej zmaj -, pa je moral kljub temu imeti talent, kako ravnati z ljudmi. Kajti kako drugače si lahko razlagamo, da je takrat veliki koncern Alfa pripravil do tega, da na dirkah nastopa pod njegovim imenom.

Leta 1932 se je rodil Dino, njegov prvi sin, ki je korenito spremenil njegovo življenje. Enzo je trdil, da edina resnična ljubezen obstaja le med očetom in sinom. Toda zgodnja smrt tesnih družinskih članov se je skozi njegovo življenje vlekla kot rdeča nit. Leta 1958 je v starosti 26 let za posledicami mišične atrofije umrl sin Dino. Za očeta težka izguba, ki je nikoli ni mogel preživeti.

Leta 1939 je prišlo do ločitve skupne poti Alfe in Ferrarija. Začela se je druga svetovna vojna in Enzo se je vključil v službo vojaške industrije. Potem ko so njegove proizvodne hale uničile ameriške bombe, se je preselil v bližnji Maranello, kjer je konstruiral svoj prvi avtomobil. Čeprav je bila rumena barva značilna za Ferrari – le-ta oblikuje ozadje Ferrarijevega logotipa in je prisotna v zastavi Modene -, so se Ferrarijevi dirkalniki na startu pojavili v rdeči barvi.

"Ker je rdeča barva krvi, strasti in ljubezni," je vedno znova ponavljal nekdanji predsednik Ferrarija Luca di Montezemolo. Vsak rdeč Ferrari je s tem zrcalil neukrotljivo strast ustanovitelja podjetja izdelovati najhitrejše dirkalnike na svetu. Takšno strast je Ferrari zahteval od vsakega zaposlenega, predvsem pa od svojih dirkačev, katere je gnal vse do limita in pogosto tudi čez. Mnogi dirkači so morali za Ferrari pustiti svoje življenje – pri tem je imel zaradi svojih zahtev veliki delež tudi sam Enzo.

Dirkati za Ferrari je šlo več kot le za posel, veliko bolj je šlo za čast, ki je bila dodeljena vsakomur, ki se je smel usesti v rdeč dirkalnik Scuderie. Zaradi tega je prišlo pogosto do nesoglasij z dirkači in partnerji. Ferruccio Lamborghini, ki je imel v lasti cestni športni avtomobil Ferrarija, se je nad dovzetnostjo svojega avtomobila pritoževal kar pri Enzu. Slednji, v jezi, naj bi Lamborghinija pregnal z besedami, da nima pojma o športnih avtomobilih in da se spozna le na traktorje. Zaradi tega je Lamborghini začel izdelovati svoje športne avtomobile.

Njegovo ravnanje z dirkači, ki so takrat na vsaki dirki za uspeh Ferrarija tvegali svoje življenje, ni bilo ravno srčno. Po hudi nesreči Nikija Laude na Nürburgringu leta 1976, se je Ferrari raje ukvarjal z njegovo zamenjavo, ne nazadnje mu je bilo pomembno, da ubrani konstruktorski naslov. Tako so za kratek čas angažirali Carlosa Reutemanna, kar pa ni bilo povšeči laude. Leto dni pozneje je Avstrijec zapusti Ferrari, čeprav je takrat s Ferrarijem osvojil svoj drugi naslov svetovnega prvaka.

Kontroverznosti okrog grobega in brezkompromisnega vodenja Enza Ferrarija so soj višek doživele leta 1982. Na dirki za VN Italije, sta o zmagi odločala Ferrarijeva dirkača Gilles Villeneuve in Didier Pironi. Ali je takrat obstala moštveni ukaz ali ne, še danes ni jasno, toda Pironi je v zadnjem krogu ukradel zmago Gillesu. Na prihodnjem dirkaškem koncu tedna se je Villeneuve smrtno ponesrečil, ko je poskušal premagati za desetinko hitrejši čas kroga Pironija. Mnogi vedo povedati, da je prav Enzo Ferrari oba dirkača izigral, da sta se gnala preko meja svojih sposobnosti in da je bi s tem soudeležen tudi pri smrti Gillesa Villeneuva.

14. avgusta leta 1988 je Enzo Ferrari, v starosti 90 let, umrl naravne smrti. Da bi se tudi po njegovi smrti ohranila pomembnost imena Ferrari, je poskrbel, da je nasledstvo prevzel Piero Ferrari, sin iz drugega zakona – takrat skoraj tvegano dejanje v strogo katoliški Italiji. Kmalu po smrti Enza je bila na sporedu domača dirka v Monzi. Takrat je v prvenstvu dominiral McLaren, ki je zmagal na vseh dirkah – razen v Monzi. Gerhard Berger, zadnji dirkač, ki ga je v ekipo pripeljal prav Enzo, je dirko za VN Italije dobil pred moštvenim kolegom Michelejem Alboretom in s tem morebiti poskrbel za najbolj čustveno zmago Ferrarija v zgodovini.