Seveda kot vedno zadnjo besedo povedo kupci in prav ti so zaslužni, da imajo pri Škodi v zadnjih letih zares polne roke dela. In zgodbe še zdaleč ni konec. Če so pred kratkim beležili, da so nekateri kupci svojo novo Škodo kupili na slepo, zdaj zaznavajo nov trend. Odpoved dosedanje pogodbe in nadgradnja z novo, kjer želeni avto dobi dodatno oznako Sportline. To se je pred kratkim zgodilo v nekaj primerih, po tistem, ko so Čehi najavili prihod Kodiaqa Sportline. Saj ne, da bi iznašli nekaj novega. Pravzaprav so znotraj koncerna s polic vzeli preverjen recept. Volkswagen ima R-Line in Audi Sport oziroma S Line, Škoda pa je dobila nekaj športnega pridiha v obliki oznake Sportline.

V našem primeru je ta paket zasijal v najboljši možni luči, saj je bil testni Kodiaq na cesti še kako prepoznaven. Rdeča Ferrarijeva barva mu je bila pisana na kožo, k temu pa so češki mojstri kombinirali številne črne dodatke (obrobe prezračevalnih rež na sprednjem odbijaču in maski hladilnika ter ohišji zunanjih ogledal), doplačljiva 20-palčna platišča z nizkopresečnimi gumami, za vožnjo ponoči so skrbeli LED žarometi in LED zadnje luči, v notranjosti niso manjkali električno nastavljivi športni ogrevani sedeži v alkantari, vratno oblazinjenje prav tako v alkantari, športni trikrak volan, aluminijaste stopalke in v usnje ter z rdečimi šivi obdarjena menjalna ročica DSG menjalnika. 

To je samo nekaj dodatkov, ki jih prinaša oprema Sportline, čeprav se tukaj vse skupaj namreč šele začne. V navadi je že, da avtomobilski proizvajalci še daleč največ dobička ustvarjajo na dodatni opremi, ki je pri tem vozilu ni manjkalo. Na velikem osrednjem 8-palčnem zaslonu na dotik, kjer je vsebina v slovenščini, je bilo možno spremljati vse vrste podatkov v zvezi s potovalnim računalnikom (zanimiv je prikaz programa offroad), prav tako je bila dana možnost upravljanja avdio sistema (z DAB funkcijo in z zmogljivim ozvočenjem), povezovanja s pametnimi telefoni, navigacija nas je pripeljala na želeno destinacijo, medtem ko smo med vožnjo lahko po svoji meri izbirali oziroma nastavljali program vožnje (DCC – dinamično upravljanje podvozja). 

Za razliko od večine ostalih, testni primerek ni imel dodatnih dveh sedežev prtljažniku, so pa zato na to mesto stlačili rezervno gumo, a ne glede na to je prostora za trpanje prtljage več kot dovolj (od 720 do 2065 litrov). Tudi zaradi dejstva, ker zadnja klop ponuja nekaj centimetrski vzdolžni pomik in možnost preklopa naslona (deljiv 60:40), v primeru, da potrebujemo dodaten prostor za prevoz večjih stvari (2,8 metra). Dodana vrednost je bila tokrat vlečna kljuka, skrita pod zadnji odbijač in aktivna šele po stisku stikala v prtljažniku. Škoda je le, da Kodiaq ni imel na voljo Volkswagnove asistence za vzvratno vožnjo s prikolico. To bi bila pika na i. Notranjost dodatno bogati plačljiva panoramska premična steklena streha ter LED osvetlitev kabine.

Za pogon je skrbel uveljavljen dvolitrski TDI štirivaljnik s 140 kilovati in 400 Nm navora, medtem ko je za prenos moči na kolesa skrbel 7-stopenjski samodejni menjalnik z dvojno sklopko, ki je hkrati tudi edina opcija pri izbiri tega najzmogljivejšega dizla. Skratka, zelo uveljavljena naveza, ki deluje brezhibno, zvezno, brez nepotrebnih sunkov, le varčna poraba goriva bo nekoliko zahtevnejši izziv. Odvisno od sloga vožnje. V našem primeru smo se bolj ali manj vrteli okrog osmih litrov, čeprav smo se striktno držali asfaltne podlage. Štirikolesni pogon v tem primeru ni bil namenjen gazenju po blatu, pač svojo vlogo odigra na spolzkih oziroma zasneženih podlagah. O sami vožnji ne velja pretirano filozofirati. Nizkopresečne gume kakopak prinašajo nekoliko bolj čvrsto držo, a zgolj če uporabimo program Sport, medtem ko izbira komfortnega načina vendarle zagotavlja nekaj potrebne mehkobe na avtocestah. Nenazadnje, Kodiaq je kljub vsej navidezni športnosti še vedno odlična cestna križarka.

Zdaj pa k bistvu. Pogled na cenik razkriva, da je takšen Kodiaq na voljo za dobrih 36 tisoč evrov, kar je razmeroma ugodna cena v tem segmentu, upoštevajoč dejstvo, da ima dolg seznam serijske opreme. A prišteti je potrebno še 13 tisoč evrov dodatne opreme, kar je češko znamko nekaj povsem novega in takšnih prodajnih prijemov so se kakopak naučili od izkušenih nemških kolegov. Ne glede na končno ceno, ki je običajni slovenski družinski proračun visoka, je za poslovneže, ki iščejo avto v tem segmentu, nakup še vedno dovolj racionalen. Kodiaq je sicer izjemno korekten izdelek čeških korenin, z velikim deležem nemškega tehničnega znanja in hkrati cenovno zelo oddaljen od svojih bližnjih bratov, Audija Q5 in VW Tiguana Allspace. Če osnova Kodiaqa Sportline 2.0 TDI 4x4 DSG nosi ceno nekaj več kot 36 tisoč evrov, se zgodba športnosti pri Tiguanu začne pri 42, pri Q5 pa šele pri 52 tisočakih. In med njimi so bolj ali manj filigranske razlike. Morda smo pri Kodiaqu še najbolj pogrešali digitalne merilnike, ki so bolj ali manj že pred vrati.