Hidrogliser je že več kot sto let stara pogruntavščina, ki izkorišča podobne lastnosti kot letalo, vzgon. S krilci pod trupom doseže, da se celoten trup dvigne iz vode in tako doseže višje hitrosti zaradi manjšega vodnega upora.

Prvi hidrogliser ranjke države je bil Slavnikov Delfin, ki je bil pozimi parkiran v koprskem pristanišču, v sezoni pa je deloval v glavnem na južnem Jadranu, pol leta za tem pa je Jadrolinija kupila Vihor, ki pa ni bil ruskega izvora, pač pa so ga izdelali v Messini za Jadrolinijo, na spodnji fotografiji je Vihor v lošinjskem pristanišču.

Tudi Jugoslavija se je v svojem času tehnično močno naslanjala na Sovjetsko Zvezo, kjer so že takoj po drugi svetovni zasnovali in izdelali svoj prvi hidrogliser. Pod Raketo se je podpisal inženir Rostislav Aleksejev, krstno vožnjo pa je hidrogliser s 30 potniki opravil 25. avgusta 1957. Razdaljo med Nižnim Novgorodom in Kazanom (420 kilometrov) je opravil v sedmih urah. Tu in tam kak primerek tega zgodnjega sovjetskega hidrogliserja še lahko ugledate na Donavi v Srbiji. Jugoslavija je dobila cel kup te ruske železnine, od Rakete, Kometa in Meteorja.

A nas zanima tisti čoln, ki smo ga gledali na Jadranu in to je bil Komet , ki je zamenjal Rakete in Meteorje. Komet smo lahko prepoznali po zelo nizkem preseku kljuna s skoraj nič stabilizacijskimi vodili in nizko hrbtno plavutjo in je bil izpeljanka Meteorja za morje, imel je globlji ugrez in višja hidrokrila za lažje premagovanje valov. Štirje Meteorji (rečna verzija Kometa) so svoje čase vozili tudi po Donavi, eden od njih je vsaj še pred nekaj leti stal na suhem v beograjski ladjedelnici.

Komet sta poganjala dva 12-valjna dizla Zvezda M400, vsak s po 1000 KM. Porabljala sta 286 kilogramov nafte na uro vsak, običajna hitrost pa je bila 33 vozlov (61 km/h). Z dosegom dobrih 450 kilometrov je kot rečeno vozil tudi po našem Jadranu, sprejel pa je 120 potnikov. V letih od 1966 do 1982 smo iz Sovjetske zveze dobili 20 Kometov, nekateri med njimi so nosili prav zanimiva imena kot so Krila Slovenije, Krila Pirana in Krila Portoroža, prvi svoje vrste pa je bil Krila Splita, ki ga naredili 1966 v Potiju v Armeniji.

Komet je bil najbolj razširjen hidrogliser pri nas, danes zaradi nerentabilnosti in tehničnih omejitev niso več v uporabi, a vse skupaj je bilo pred 50 leti čudo tehnike.

Enega od njih, Kvarner Ekspresov model Kolkida z imenom Mirta, ste lahko dolga leta gledali na valobranu v Reškem pristanišču, no, novi grški lastnik ni nikoli prišel ponj in tako je tudi ta primerek končal pred točno štirimi leti kot staro železo na kilograme.

Zadnji hidrogliser, ki je vozil na tem prostoru v sklopu jugoslovanskih flot in je del naše skupne pretekle zgodovine, je bil Miatoursov Žverinac, a tudi ta je že nekaj let v pokoju

Piran in Trst povezuje hidrogliser italijanskega prevoznika Trieste Lines in je verjetno zadnja tovrstna ladja, ki še vozi na tem delu našega Jadrana. No, ne smemo niti mimo našega (i sad njihovog) Prince of Venice, legendarnega Kompasovega katamarana iz 1989, a to je že druga zgodba.

Legendarnih ruskih hidrogliserjev na našem delu Jadrana kot rečeno praktično ni več, vsi so šli v staro železo. A Rusi se ne dajo, pripravljajo nov, sodobnejši hidrogliser, Komet 120M, ki bo stal 6 milijonov dolarjev.

In še za konec, posebna zgodba za posebne prilike...

Tole je neslavni konec Atlasovega hidrogliserja Krila Portoroža nekje sredi 80-ih, o tem, zakaj je vozil natakar in kaj je ostala posadka počela z edino potnico, 40-letno Nemko, pa kdaj drugič :)