Ni potrebno poudarjati, da je trenutno segment športnih terencev najbolj priljubljen med kupci v Evropi, zato posledično vsi avtomobilski proizvajalci tekmujejo s svojim predstavnikom. No, pri Audiju jim izkušenj na tem področju ne primanjkuje, saj že vrsto let obvladujejo tisti nekoliko bolj prestižni del tega segmenta, zdaj pa so se preskusili še v nekoliko bolj nižjecenovni verziji, če lahko temu sploh tako rečemo. V osnovi Audi Q2 na našem testu s 26 tisočaki niti ni tako cenovno nedostopen, a zgodba o poceni Audiju se konča pri seznamu dodatne opreme, ki končno ceno ponese daleč od osnove.

S svojimi 4,19 metri dolžine je Q2 tehnično precej soroden z uveljavljenim bratom A3, kar pa ne moremo trditi za obliko. Slednja je z nekaj svežine prepoznavno audijevska in s skoraj 15-centimetrskim odmikom od tal je Q2 odločno tudi bolj uporaben, saj z njim brez kančka vesti zapeljemo na makadam v iskanju nove pustolovščine, ne glede na dejstvo, da so bile na njem nataknjena 18-palčna lahka platišča s povsem cestnimi gumami. A vendar je potrebno poudariti, da se Q2 kot urbani križanec veliko bolje znajde na asfaltu. Vožnja po urejenih cestah se izkaže za izjemno suvereno, predvsem na račun preverjene osnove iz modela A3, ki prinaša uglašeno podvozje z nekaj nadgradnjami, natančen volanski mehanizem in učinkovite zavore. Roko na srce, pogona Quattro nismo niti za trenutek pogrešali. Pogon sprednjih dveh koles več kot odlično opravlja svoje poslanstvo in nenazadnje, to ni avto za iskanje dinamike. Glede na vgrajen dizelski motor se zdi, da mu lahkoten način vožnje še najbolj ustreza. 1,6-litrski TDI s 85 kilovati in v kombinaciji z ročnim šeststopenjskim menjalnikom sicer zagotavlja dovolj moči in navora za brezskrbno potovanje po urejenih asfaltnih ali makadamskih poteh, a bolj kot to, bo uporabnike zanimala ugodna poraba goriva, ki jo še lažje dosegamo s pomočjo izbire programa Eco. Med našim preskusom smo dosegali povprečje 5,8 litra. Ugodno.

V notranjosti je tipičen Audi, ki postreže s kakovostno izbiro materialov, odlično zvočno izolacijo, bogatim spiskom opreme in s prepoznavno obliko. Od brata A3 se razlikuje po nekoliko višjem sedenju, kar prinaša natančen pregled nad dogajanjem okrog vozila in posledično tudi lažje vstopanje v kabino. Prostora je dovolj tudi na zadnji klopi, seveda če spredaj ne sedita dva nekoliko višja potnika. Težav s prostorom ne bo niti v prtljažniku, kjer je v osnovi 405 litrov, z enostavnim preklopom naslona zadnje klopi pa lahko uporabnik z malo truda pridobi 1050 litrov in dolžinsko skoraj dva metra za nalaganje daljših predmetov, medtem ko mu v nočnem času celoten prostor lepo osvetljuje z LED žarnicami. Ker je Audi, se spodobi, da se prtljažna vrata pač odpirajo s pomočjo elektrike. Infotainment sicer ni v slovenščini in osrednji zaslon se tudi ne pospravi v notranjost armaturne plošče, a kljub temu ta ponuja kakovostno uporabniško izkušnjo, tudi na račun preglednosti menijev in hitrega delovanja. Poleg bluetootha, dveh USB vmesnikov, natančne navigacije, radijskega sprejemnika (nima možnosti DAB funkcije), potovalnega računalnika in drugih aplikacij, ki jih upravljamo z znanim vrtljivim stikalom, je k odličnemu počutju svoj del prispevalo še ozvočenje Bang&Olufsen, ki je jasno del seznama dodatne opreme, še bolj pa bodo navdušeni vsi uporabniki pametnih telefonov dveh najbolj razširjenih sistemov, ki se brez težav povezujejo s kablovjem.

Kakopak, pri dodatni opremi se nakup Audija šele dobro začne. Jasno, da vam takšnega za 27 tisočakov Audijevi trgovci ne prodajo, zato tudi pri testnem primerku niso skoparili z dodatki. Med drugim seznam teh vsebuje sistem za samodejno zaviranje s prepoznavo pešcev, aktivni tempomat, LED žarometi, 18-palčna platišča, električno odpiranje prtljažnih vrat in kup drugih dodatkov, ki so podrobneje opisani v priloženi PDF datoteki. Končna cena, nekaj več kot 40 tisoč evrov. Znamki primerno. Veliko denarja, veliko muzike.