Že dolgo je od tega, ko je bila neka sezona formule ena pričakovana s takšno napetostjo. Odgovorni kraljevega razreda motošporta so nam obljubljali največjo dirko od Ben Hura. Z najhitrejšimi in najbolj "odštekanimi" dirkalniki vseh časov. Dirkalnike, ki bodo dirkače spet gnali do limita in ločili seme od plevela. Reklamiranje je potekalo izvrstno, kajti v Melbournu je želelo novo formulo ena v živo doživeti 297.000 gledalcev. Lani jih je bilo v celotnem dirkaškem koncu tedna "samo" 227.000.

Toda, ali je novo obdobje formule ena upravičilo vse te hvalnice? Po prvi dirki letošnjega leta smo nekoliko pametnejši. Pridobitev na času v primerjavi z letom 2016 je izpadla presenetljivo majhna. 1,649 sekunde na treningu, 2,459 sekunde v najhitrejšem krogu dirke. Kljub temu pa še noben človek ni hitreje vozil v Albert Parku kot Lewis Hamilton, ki je za 1,341 sekunde premagal absolutni rekord Vettla iz leta 2011.

Da novi dirkalniki v Melbournu niso bili hitrejši za 4 do 5 sekund kot v preteklem letu – kar so napovedovale optimistične ocene-, lahko krivdo pripišemo tlorisu steze v Albert Parku. V Melbournu je veliko tako imenovanih Stop-and-Go odsekov. Pro podrobnejšem ogledu pa opazimo še nadaljnje anomalije. Dirkalniki bi morali biti zaradi 10 odstotnega večjega zračnega upora na ravninah dejansko počasnejši, toda na treningu je Lance Stroll lansko vrednost 330,3 km/h zgrešil le za 1,7 km/h. Na dirki pa je Daniil Kvjat s 320,8 km/h najvišjo lansko hitrost presegel za 5,2 km/h.

Ekipa Sauber je kolegom iz auto motor und sport dovolila vpogled na hitrosti v zavojih in sicer na hitrem krogu treninga leta 2016 in 2017. V počasnih zavojih je pridobitev hitrosti zmerna. Iz 138 na 145 km/h v zavoju 1, iz 87 na 92 km/h v zavoju 3, iz 143 na 147 km/h v zavoju 4, iz 110 na 116 km/h v zavoju 9, iz 131 na 135 km/h v zavoju 13 in iz 83 na 85 km/h v zavoju 15. V hitrih zavojih je pridobitev hitrosti že večja. Iz 165 na 183 km/h v zavoju 2, iz 183 na 199 km/h v zavoju 14, iz 155 na 164 km/h v ciljnem zavoju. Še posebej zanimiva je primerjava hitre šikane v nasprotni ravnini. Ob vhodu v zavoj 11 se hitrost iz 217 povzpne na 236 km/h, ob izhodu iz zavoja 12 pa iz 209 na 232 kh/h. Tukaj seveda najbolj vpliva okrog 25 odstotkov večji podtlak dirkalnikov.

S širšimi dirkalniki se spremenijo tudi drugi parametri. Poraba bencina na krog je narasla iz 2,32 na 2,45 litra. Dirkača ekipe Sauber sta morala na krog šestkrat več prestavljati kot v letu 2016. Skupno število prestavljanj je znašalo 46. Delež polnega plina je na stezi, dolgi 5,303 kilometra narasel iz 67 na 75 odstotkov. Najdaljša razdalja polnega plina je iz 635 narasla na 710 metrov. Zakaj? Dirkači veliko prej pritiskajo na pedal za plin in pozneje na pedal za zavoro.

Toda, ali vsi ti našteti podatki skrbijo za boljše dirke? Eden izmed ciljev novega obdobja formule ena je bi ta, da se prekine dominanca Mercedesa. To je vsaj na uvodni dirki sezone uspelo. Mercedes ima s Ferrarijem znova resnega tekmeca. In po nekaj dirkah bi se lahko priključil še Red Bull. To seveda krepi pozornost, če ne zmaga vedno ena ekipa. To je vsekakor pozitivno spoznanje uvoda letošnje sezone.

Razlika pri vrhu se je skrčila. Ferrariju je na kvalifikacijah do Mercedesa manjkalo le 0,268 sekunde. Še lani je ta razlika znašala 0,838 sekunde. Zaradi tega pa se je povečala razlika v sredini polja. Četrta najboljša ekipa je letos zaostala za 1,886 sekunde, lani le 1,597. Zadnji del sredine pa se je nekoliko približal Mercedesu. Letos je ta razlika znašala 3,380 sekunde, v lanskem letu 3,598. To je dokaz za to, da bo letos med ekipami Williams, Haas, Force India, Toro Rosso in Renault bolj tesno kot pred letom dni. Najslabši ekipi na 20. mestu je letos do najboljšega časa kvalifikacij manjkalo 6,056 sekunde, v lanskem letu je bila razlika med prvim in dvajsetim mestom 5,768 sekunde.

Dirka v Melbournu 2017 je bila lepo pregledna. Namesto lanskih 45 postankov v boksih, smo jih letos doživeli le 20.  Samo štirje dirkači so v bokse zapeljali dvakrat. Trije od tega proti svoji volji. Bojazen, da bo letos prehitevanje veliko težje, se je uresničila. Našteli smo lahko samo 5! (pet) prehitevalnih manevrov. Lani jih je bilo še 37. Letošnja prehitevanja lahko celo naštejemo. Stroll proti Ericssonu v krogu številka devet, Perez proti Sainzu v krogu 18, Kvjat proti Sainzu v krogu 41, Ocon in Hülkenberg proti Alonsu v krogu 51. Toda dirkač McLarna se je v tem času že boril s topim orožjem.

Melbourne zaradi svojih kratkih ravnin in DRS con zagotovo ni idealna steza za prehitevanje, toda letošnji trend oteževanja prehitevanj kaže svoje obrise. Dirke se bodo odločale na štartu in na večini dirk pri edinem postanku v boksih. Če želi FIA to spremeniti, mora podaljšati DRS cone. To zadevo naj bi že analizirali na Kitajskem.

Dirkači lahko ponovno napadajo na polno – tudi na dirki. Kljub temu pa po dirki v Melbournu noben dirkač ni kazal znake izčrpanosti, kajti danes v kokpitih sedijo atleti, ki so enostavno dobro telesno pripravljeni. Nove dirkalnike naj bi se težje upravljalo in dirkače sililo v k več napakam. Kljub temu pa nismo videli več nesreč. Joylon Palmer, Lance Stroll, Marcus Ericsson in Daniel Ricciardo so svoje nesreče uprizorili na treningih.

Na dirki smo videli le eno in sicer takoj po štartu, kjer sta se zapletla Skandinavca Kevin Magnussen in Marcus Ericsson. Komisarji dirke v tem sosedskem dvoboju niso posegali s kakšno kaznijo. Krivdo za trčenje so v razmerju 60:40 pripisali Magnussenu. Premalo torej za kazenski zakonik. Prav tako na štartu ni prišlo do večjih premikov oziroma menjav mest. Prvih pet dirkačev je zadržalo svoja mesta, največ je pridobil Stroll, največ pa je izgubil Ericsson.