In spet se je zgodilo žalostno dejstvo. V Abu Dhabiju se je formula ena poslovila v zimski premor in sezona se je končala brez ene same zmage Ferrarija. Tako Kimiju Raikkonenu kot tudi Sebastianu Vettelu letos ni uspelo, da bi stala na najvišji stopnički. Da so ostali brez zmage ni nič novega, toda to je bila krona zelo slabe oziroma povprečne sezone. Preletimo na kratko v zgodovino in se spomnimo sezon, ko je Ferrari prvenstva končal brez zmage.

2014: Že pred dvema letoma so pri Ferrariju ostali brez zmage. Takrat sta Fernando Alonso in Kimi Raikkonen z dirkalnikom F14T stala le dvakrat na odru za zmagovalce, ekipa pa je končala na četrtem mestu konstruktorskega prvenstva. Takrat so sledile velike kadrovske spremembe, mnogi pomembni ljudje so morali zapustiti Maranello, v ekipo pa so pripeljali Sebastiana Vettla. S tremi zmagami v sezoni 2015 je Nemcu uspelo vrniti upanje uspeha vajeni ekipi. Vendar le kratkoročno, kar dokazuje letošnje prvenstvo.

1993: Jean Alesi in Gerhard Berger sta se morala zadovoljiti s tremi stopničkami. Dirkalnik F93A se je izkazal kot zgrešena konstrukcija, saj se pasivne obese in aktivna šasija nikakor nista ujela. Sicer so tekom sezone izboljšali obese, toda obnašanje dirkalnika na stezi ni bilo nič boljše.

1992: Tega leta je bilo še slabše. Jean Alesi je osvojil dve tretji mesti, več pa Scuderia ni dosegla. Ivan Capelli kot tudi njegova zamenjava Nicola Larini sta ostala brez vidne uvrstitve. Največja težava dirkalnika F92A je bilo dvojno dno, skozi katerega je bil usmerjen zrak. Kljub zahtevni konstrukciji je bil dirkalnik zgrešena konstrukcija, saj je bil izjemno težko vodljiv.

1991: Tri zares neuspešna leta Ferrarija so se pričela 1991. Alain Prost in Jean Alesi sta sicer osvojila skupaj osem uvrstitev na stopničke, ampak za zmago ni bilo dovolj. Ferrari je sezono pričel z dirkalnikom 642, po šestih dirkah pa ga je zamenjal s 643. Ta se je sicer izkazal za konkurenčnega, vendar ni bil zmagoviti dirkalnik.

1986: Stefan Johansson in Michele Alboreto sta skupaj osvojila pet stopničk, za zmago pa ni bilo dovolj. Dirkalnik F1/86 se je boril z enormno nezanesljivostjo. Sicer je bil po BMW-ju večinoma najhitrejši dirkalnik na stezi, toda 15 odstopov je dovolj zgovornih za slabo sezono.

1980: To leto je bilo eno od dveh v dolgi zgodovini formule ena, v kateri je Ferrari ostal brez uvrstitve na stopničke. Jody Scheckter und Gilles Villeneuve sta bila dirkača, ki jima je uspela ta neslavna mojstrovina. Scheckter je osvojil samo dve točki, kar je še do danes negativen rekord za aktualnega svetovnega prvaka. Toda tudi Villeneuve ni bil kaj boljši, saj se je lahko pohvalil z osmimi točkami na svojem računu. Ferrari je to leto osvojil deseto mesto konstruktorskega prvenstva. Krivec za to katastrofalno sezono je bil širok sploščen motor, ki je občutno motil aerodinamiko dirkalnika 312T5. Še tekom sezone so ga zamenjali z novim 126C, v katerem je bil turbo agregat.

1973: Tudi tega leta noben dirkač Ferrarija ni dobil pokala za uvrstitev na stopničke. Jacky Ickx in Arturo Merzario sta lahko le od daleč opazovala oder za zmagovalce. Dirkalnik 312B3 je imel ekstremno kratko medosno razdaljo in se je izkazal za zgrešeno konstrukcijo. Na bolje je šlo šele v prihodnjem letu, ko so Italijani povsem predelali svoj dirkalnik.

1969: Chris Amon je na dirki za VN Nizozemske osvojil tretje mesto – in to so bile tudi edine stopničke Ferrarija v tej sezoni. Dirkalnik 312F1 je za seboj imel že tri sezone in se je ubadal z velikimi težavami pri zanesljivosti. Amon je nastopil le na šestih dirkah in pri tem beležil pet odstopov. Po tej sezoni so dirkalnik končno postavili v kot.

1967: Štiri tretja mesta. Tako se je glasila bilanca sezone za Chrisa Amona in istočasno tudi za ekipo Ferrari, kajti vso ostali dirkači, ki so nastopili za Ferrari, niso dosegli uvrstitve na stopničke. Sezona je bila za tradicionalno ekipo iz Maranella tudi čustveno zelo težka, kajti v Monaku se je z dirkalnikom 312F1 smrtno ponesrečil Lorenzo Bandini.

1965: John Surtees je osvojil tri uvrstitve na stopničke, Lorenzu Bandiniju pa je to uspelo le enkrat. Najvišja stopnička je bila za Ferrari le pobožna želja. Ferrari je v tej sezoni uporabil dirkalnika 158 (v njem je bil V8 motor) in 1512 (v zadku tega dirkalnika pa je deloval 12-valjni agregat).

1962: Dirkača Phil Hill in Lorenzo Bandini sta privozila štiri uvrstitve na stopničke. Za zmago pa ni bilo dovolj. Edina omembe vredna zadeva je bil njihov dirkalnik 156 z obliko žrela morskega psa. Potem ko je bil ta dirkalnik leta 1961 še konkurenčen, je samo leto dni pozneje padel v drugo polovico sredine polja, saj je Scuderia še naprej uporabljala V6 motor, konkurenca pa je v svoje dirkalnike vgradila V8 motorje.

1957: Sedem pokalov za uvrstitve na stopničke so si delili dirkači Peter Collins, Mike Hawthorn, Luigi Musso in Wolfgang Graf Berghe von Trips. Noben od omenjenega kvarteta pa ni prejel pokala za zmago. To leto je Ferrari vozil z dirkalnikom 801 F1, ki je predstavljal le prehodni model. Leto dni pozneje so na stezo postavili dirkalnik Dino 246F1, s katerim je Hawthorn osvojil naslov prvaka.

1950: V prvi sezoni formul ena je Ferrari nastopil z dirkalnikom 375F1. Z njim je osvojil tri uvrstitve na stopničke, za to sta pa bila zaslužna Alberto Ascari in Dorino Serafini. Prva zmaga za Ferrari pa je sledila leto dni pozneje v Silverstoneu.