Ferrari že od Singapurja 2015 vneto čaka na zmago, prvo štartno mesto ali pa vsaj štart s prve vrste. Zato ne čudi, če italijanski mediji počasi izgubljajo potrpljenje in živce. V zadnjem času udrihajo po vsem, kar je mogoče, po dirkačih (še najbolj po Vettlu), pa po šefu ekipe Mauriziu Arrivabeneju – a nihče se ne dotakne jedra težave. Verjetno si ne upa. Kajti če položaj Ferrarija vzamemo pod drobnogled, se v isti sekundi vrnemo nazaj na zgodnja 90-ta leta. Tudi takrat je bila Scuderia pod vladarstvom Italijanov, ki so včasih delali bolj s srcem kot razumom. Šele s prihodom Jeana Todta in pozneje Michaela Schumacherja ter Rossa Brawna se je v kaos ekipe naselil red.

Torej gre pri primerjavi današnjega stanja s tistim iz 90-ih let zgolj za kliše? Eddie Irvine, nekdanji dirkač Ferrarija, meni, da to ni primer. "Italijanski način dela ni idealen. Gre za presenetljiv in zelo lep način dela, ki je povrhu zelo zabaven. Toda nemško-britanska mentaliteta je mogoče boljša. Todt je to spoznal in to mentaliteto pripeljal v Maranello."

Obratno pa ima italijanska ekipa Ferrari tudi svoje šarmantne strani. V času vladanja Todta se je veliko pozornosti polagalo na disciplino on profesionalnost. Pri tem gre ravno za scene kot je jokajoč mehanik ali čustven inženir o radijski zvezi, ki naredijo Ferrari to, kar je v očeh mnogih navijačev. Tega popolna profesionalca, kot sta bila Jean Todt in Ross Brawn, nista vedno zastopala.

Irvine, ki je bil med letoma 1996 in 1999 moštveni kolega Michaela Schumacherja in s tem tudi sam del izgradnje poznejšega sanjskega moštva, je podobnega mnenja. "Leta, v katerih je Michael osvojil vse te naslove, vidim takole: nemški dirkač, britanski tehnični direktor, južnoafriški oblikovalec, francoski šef ekipe. Pri tem se vprašam: je to zares Ferrari? Purist v meni pravi, da ne."

Danes ključne položaje pri Ferrariju ponovno zasedajo Italijani. Na samem vrhu je predsednik Ferrarija Sergio Marchionne. Ta se je sicer v starosti 14 let odselil v Kanado, vendar pa ima italijanske korenine. Šef ekipe je Maurizio Arrivabene. "Maurizio je tako italijanski, kot je to le mogoče." Simone Resta, kot šef oblikovalcev, izdeluje dirkalnik in s tem vstopa v stopinje Rorya Byrnea. In Mattia Binotto opravlja delo, ki ga je nekoč odlično opravljal prav Ross Brawn.

"Mattia je bil prej moj dirkalni inženir," se spominja Irvine. "Je zelo pameten možakar, zelo metodičen in razumen. Z napetostjo gledam na to, kakšno razliko lahko naredi. O njem imam samo dobro mnenje." Vendar pa je Irec tudi kritičen do svojega nekdanjega inženirja, ker še nikoli ni bil odgovoren za izgradnjo celotnega dirkalnika formule ena. Sodeč po govoricah, pa naj bi bil Italijan le prehodna rešitev, njegovo mesto naj bi v prihodnje zasedel nekdo drug. Na primer Paddy Lowe ali pa James Key. Kot vemo, sta v zadnjem času s strani kuharjev govoric obe imeni povezani z morebitnim prestopom v ekipo iz Maranella.

Irvine v tem kontekstu skuša povleči primerjavo z nogometom. Ekipa Manchester United je navduševala veliko več navijačev kot mestni tekmec Manchester City. Eden izmed konceptov je ta, da se trdno držiš tradicije in na noge postaviš nekaj svojega, na drugi strani pa je zadeva ta, da kupiš vse kar je dobro in razpoložljivo. Ali kot pravi Irvine: "City zmaguje, toda, ali to sploh koga zanima?"

Ferrari poskuša, da na noge postavi italijansko ekipo, tako Irvine. "Če jim ne bo uspelo, potem jim pač ne bo. Ampak v tem primeru so vsaj poskušali." Poleg tega Irvine tudi verjame, ta bi tudi Jean Todt ob morebitni vrnitvi potreboval pet do sedem let, da bi Ferrari znova spravil na nivo, kjer je nekoč že bil. Tudi vrnitev Rossa Brawna bi sicer pomagala, toda "dvomim, če bi bilo to dovolj. Formula ena ni delo s skrajšanim delovnim časom."

Irvine pa se postavi v bran šefu ekipe Arrivabeneju. "Pritisk, kateremu je izpostavljen, je neverjeten. In ena izmed težav, ki jo ima, je Marchionne, ki ni dirkaški človek, temveč marketinški in finančni strokovnjak . Toda dirkalni šport je drugačna igra. Marchionne veliko pričakuje in povrhu v zelo kratkem času." Irvine poudari, da je Marchionne že na svojem prvem intervjuju deloval zelo naivno. Zaradi tega Irvine trdi: "Ferrari naj ostane italijanski." V skrajnem primeru tudi brez uspeha…