Podatki prispevajo ogromen del k razvoju in dirkanju v moderni formuli ena. Toda tehnika za vso to solato številk  je doživela raketni razvoj. Še pred 30 leti je bilo zajemanje podatkov še v plenicah. Prvi rekorder je imel osem kanalov in je lahko posnel le en posamezni krog. Prenos podatkov je bil mogoč le nekaj sekund. Zaradi tega so ekipe poskušale, pri vsaki vožnji mimo boksov ubrati kar se da največ podatkov.

V današnjem času pa se v pogonski enoti, menjalniku, obesah in karoseriji nahaja stotine senzorjev. Ti podatke pošiljajo preko tisočerih kanalov in posnamejo celoten krog na skoraj vseh dirkališčih koledarja formule ena. Informacije, ki jih ekipa dobi od dirkalnika, so se dandanes potisočerile. Za primerjavo: Prenos podatkov, ki jih ekipa danes dobi od senzorjev na dnu dirkalnika, je desetkrat večji, kot je to bil primer pri vesoljskih misijah Apollo med letoma 1967 in 1972.

Tukaj je potrebno še dodati, da so v preteklosti ekipe med dirkami opravile dva ali tri testne dneve. Aktualno imajo ekipe na razpolago osem testnih dni pred začetkom sezone in štiri dni med sezono. To prisili ekipe k temu, da dirkaške tedne izkoristijo tudi za svoje razvojne programe. Čas na dirkalni stezi se danes ne koristi le za to, da na vsakem dirkaškem koncu tedna iz dirkalnika izvlečeš kar se da največ. Namesto tega se na prostih treningih pozornost namenja tudi razvoju.

Veliki del tega se pospešuje skozi simulacije. Ekipe modelirajo dirkalnik v virtualnem svetu in potem izdelajo fizične dele ali sisteme. Da bi bili učinkoviti, morajo biti ta orodja kar se da blizu realnosti. Edina pot, da se ti modeli natančno kalibrirajo, so podatki iz dirkalne steze. Ekipa mora torej v omejenem času zbirati podatke za dve različni področji uporabnosti. In kako pri tem izgleda pristop?

Nekateri podatki se v realnem času pošiljajo s pomočjo visokofrekvenčnega sistema telemetrije. Ta sistem prenaša podatke iz vozečega dirkalnika do moštvene garaže. Pri tem pa je tukaj na razpolago veliko več podatkov, kot se jih lahko prenese po tej poti. Preostanek podatkov ekipa posname iz dirkalnika na klasičen način preko kabla, ko le-ta zapelje v bokse. Ampak celo ta pristop je problematičen, kajti s tem izgubljajo čas na stezi, medtem ko ekipa čaka na download.

In tukaj je ekipa Mercedes v igro privedla svojega tehničnega partnerja Qualcomm. Slednji so ekipi pomagali optimirati čas na stezi. Inženirji imajo na razpolago močno brezžično povezavo. S to lahko podatke, ki so lahko zelo obsežni, iz dirkalnika posnamejo v času, ko se dirkalnik ustavi pred garažo in ko ga mehaniki potiskajo na svoje mesto. Največja občutljiva prednost pri tem je razumevanje pnevmatik skozi sistem infrardeče kamere na novi srebrni puščici.

Če smo natančni, je hitrost tista, s katero se lahko obdelujejo te informacije. Prej je izgledalo takole: Takoj ko je dirkalnik prišel v garažo, so morali tehniki priklopiti kamere in v nekaj sekundah posneti iz dirkalnika kar se da največ podatkov. Potem se je dirkalnik znova odpravil na stezo. Preprosto ni bilo dovolj časa, da bi v določenem delu treninga prenesli celoten zapis. Tako je ekipa izgubila prednost nekega prenosa podatkov v realnem času.

Tehnologija radijske zveze dovoljuje, da se lahko te informacije veliko hitreje preberejo. V času, ko se dirkalnik potiska vzvratno v garažo, inženirji preko brezžične povezave že prejemajo podatke. Procesor na dirkalniku pa ne omogoča le hitrejši prenos podatkov v boks, temveč lahko s pomočjo sistema telemetrije te podatke v živo "streama" do inženirjev, ki lahko vidijo, kaj je naredil dirkač v nekem zavoju, še preden je sploh dosegel naslednjega.

Zahvaljujoč tem informacijam, se ekipa nahaja v boljšem položaju, sploh pri optimiranju nastavitve dirkalnika. Poleg tega lahko dirkaču pred vsakim poskusom oziroma odhodu na stezo posredujejo več koristnih informacij. "Če pomislim na to, da nam med poskusi na kvalifikacijah ostane manj kot poldruga minuta in da traja 20 sekund, da dirkalnik potisnejo nazaj v garažo in ga priklopijo na kable, potem nam sedaj ostane četrtina časa več kot prej," pojasni dirkač Mercedesa Nico Rosberg. Zaradi tega dirkaču v posameznem krogu ni potrebno pogosto prestavljati uravnoteženost dirkalnika in se lahko bolj osredotoča na bistvo in to je, da iz dirkalnika izvleče maksimum.