Pravzaprav so Madžari takrat slavili svojo prvo in doslej tudi edino zmago na kakšni dirki za veliko nagrado. Junak v Le Mansu tistega 27. junija 1906 je bil Ferenc Szisz, ki je z Renaultom AK 90CV premagal Fiatovega voznika Feliceja Nazzara.

Ferenc Szisz se je rodil 20. septembra 1873 v kraju Szeghalom, nedaleč od današnje madžarsko-romunske meje. Še ne štirinajstleten se je podal v Budimpešto, kjer naj bi se izučil za kovača. Toda njegove ambicije so segale daleč prek ustaljenih okvirjev, saj so bile povezane predvsem z novotarijo tistega časa - avtomobilizmom, zato se je ob delu livarja lotil študija inženirstva. Svojo priložnost za udejstvovanje v avtomobilski industriji je najprej iskal na Dunaju, nato v Münchnu in tudi v Berlinu, na koncu pa ga je pot zanesla v Pariz, kjer se je zaposlil v tovarni Louisa in Marcela Renaulta. Brata Renault sta leta 1898 pričela s proizvodnjo avtomobilov, ki so jih poganjali De Dion-Boutonovi pogonski agregati in sta nujno potrebovala ljudi z znanji iz strojegradnje in takrat sedemindvajsetletni Szisz je kmalu postal vodja oddelka za testiranja in razvoj, hkrati pa se je začel vse bolj navduševati tudi nad dirkanjem. Dve leti po prihodu v francosko prestolnico se je Louis Renault začel posvečati tudi dirkaškim izzivom in Ferenc Szisz je s svojim znanjem postal logična izbira za sovoznika-mehanika. V zgodnjem obdobju avtomobilističnih dirk je bilo povsem normalno, da je na dirki voznika spremljal leteči mehanik, ki je skrbel za dolivanje goriva, odpravo manjših okvar in tudi za masažo voznika, če je bilo potrebno. Ko se je leto kasneje na dirki Pariz-Madrid smrtno ponesrečil Marcel Renault, se je tudi brat Louis odločil prenehati z dirkanjem, a je kaj kmalu ugotovil, da brez publicitete, ki jo prinašata udeležba in zmagovanje na dirkah, pada tudi prodaja avtomobilov.

Leta 1905 je zato Renault pripravil trojček dirkalnikov za dirko za pokal Gordona Benneta. Kvalifikacije so potekale na dirkališču Auvergne v Clermont-Ferrandu, Szisz pa je zasedel peto mesto, kar ni bilo dovolj za uvrstitev na glavno dirko. Nekaj mesecev kasneje je Szisz sodeloval na pokalu Vanderbilt v New Yorku, kjer je v konkurenci Feliceja Nazzara (Fiat) in Louisa Chevroleta (Fiat) ponovno zasedel peto mesto. Zmagal je sicer Francoz Victor Hémery v Darracqu. Kot šef testiranj pri Renaultu je Szisz v naslednjih letih le nekajkrat sedel za volan dirkalnika, a se je leta 1906 vseeno za vedno vpisal v anale svetovne zgodovine motošporta. Skupaj s sovoznikom-mehanikom M. Marteaujem je Madžar z Renaultom AK 90CV namreč zmagal na prvi Veliki nagradi Francije v Le Mansu in s tem postavil temelje Renaultovega udejstvovanja na najvišji ravni avtomobilističnega dirkanja. Leto kasneje mu je dosežek skoraj uspelo ponoviti, a je na koncu le moral priznati premoč odličnega Italijana Nazzara, dve leti kasneje pa mu je zagodla počena pnevmatika, po tem ko je dolgo držal tretje mesto. Na Veliki nagradi ZDA leta 1908 Szisz ponovno ni videl cilja, saj so se zdrobili kroglični ležaji v kolesu in v šestem krogu je lahko svojega Renaulta le še ustavil ob robu proge.

Dirkaško pot je Ferenc Szisz uradno zaključil 1. januarja 1909, ko je odprl delavnico v mestu Neuilly-sur-Seine, kjer se je posvetil popravilom Renaultov in Delaunay-Bellevilleov. Njegova dirkaška upokojitev je trajala vsega pet let, saj ga je Fernand Charron uspel nagovoriti, da se je z Aldo pomeril na Veliki nagradi Francije v Lyonu. S številko 1 na boku je bil do polovice dirke med vodilnimi, a se je moral ustaviti in zamenjati kolo, v tistem trenutko pa je vanj trčil Carl Jorn z Oplom in ga poškodoval. Na dirki je sicer zmagal Christian Lautenschlager z Mercedesom, svojo trdoživost pa je Ferenc Szisz dokazal že osemnajst dni kasneje, ko je prepričljivo slavil na 357,3 kilometrski cestni dirki v bližini Rocheforta. S svojim 12-litrskim Lorraine-Dietrichom je razdaljo premagal v treh urah, 31 minutah in šestih sekundah in dosegel povprečno hitrost 104,6 km/h. Druga svetovna vojna je popolnoma ohromila dirkaško dejavnost v Evropi, Ferenc Szisz pa je v vrstah francoske vojske svoji novi domovini služil kot vodja transportnih operacij v Alžiriji. Tam je sicer zbolel za tifusom, za svoje vojaško udejstvovanje pa je prejel francosko državljanstvo. Po koncu prve svetovne vojne se je zaposlil v letalskem podjetju Breugeot, po upokojitvi pa se je preselil na deželo, v Auffargis, nedaleč od Pariza, kjer je leta 1944 tudi umrl.

Za grob Ferenca Szisza in njegove žene še vedno skrbijo pri ACF in Renaultu, del zbirke Renault Museuma v bližini dirkališča Le Mans pa je posvečen tudi inženirju in dirkaču madžarskega rodu.

Zanimivo je, da se je leta 1956 na mednarodnem sejmu v Budimpešti Ferenc Szisz ponovno pojavil med živimi in celo dal intervju za radijsko hišo. Šlo je seveda za šaljivca, ki je s svojim nastopom zmedel tudi nekatere znane zgodovinarje.