1993 je takrat 43-letni Francoz Emile Leray, nekdanji električar, s svojim Spačkom odšel na avanturo v Maroko. Z avtom je želel prevoziti puščavo, a je zletel s ceste in ostal z razbitim avtomobilom sredi ničesar. Vedel je, da ima hrane in vode za dobrih deset dni, prav tako bi bilo silno nespametno odpotovati peš, zato se je lotil inženirskega podviga. Karoserijo Spačka je uporabil za zavetišče, iz podvozja pa je začel graditi motocikel. Na vročem saharskem soncu je delal brez pravega orodja, z le nekaj izvijači in kladivom. Iz ostankov je sestavil nekaj, kar je spominjalo na motocikel, motor je vgradil na sredino, za njim je sedel na sedežu, narejenem iz Spakovega odbijača.

In kar je bilo še najbolj neverjetno, motor je kolo poganjal kar neposredno z bobnom kot pri nekaterih kolesih s pomočjo trenja. Računal je, da bo reč sestavil v treh dneh, potreboval pa je devet dni, ko se je z le pol litra preostale vode podal iz puščave. Po dnevu vožnje je Emilea ustavila maroška policija in ga pospremila do najbližje vasi, hkrati pa je model dobil še kazen – red mora biti – prometno dovoljenje ni ustrezalo temu, kar so policaji videli.

Njegovo zgodbo so v devetdesetih sicer objavili francoski mediji, a Emile Leray je raje ostal anonimen in šele pred kratkim povedal svojo zgodbo za 2CV Magazine. Citroenov motocikel še vedno hrani v garaži, živi pa na severozahodu Francije.