Pravzaprav dokaj upravičeno, kajti razen v nekaterih osamljenih primerih predvsem v drugi polovici 1930-ih je steza sodila med najhitrejše v koledarju, če ne kar za najhitrejšo. Pri čemer je zanimivo, da se sam potek steze v vsem tem času pravzaprav ni kaj drastično spreminjal. Praktično vsak zavoj na stezi je bil kdaj spremenjen, a dovolj subtilno, da je potek ostal takoj prepoznaven.

V začetku 1970-ih so spoznali, da je steza za dirkalnike Formule 1 postala enostavno prehitra, in leta 1971 so po njej še zadnjič vozili po originalni trasi; tista dirka je s povprečjem preko 242 km na uro še dandanes ena najhitrejših v vsej zgodovini GP dirkanja. Leta 1972 sta se na njej prvič pojavili dve »upočasnjevalni kombinaciji zavojev« na ciljni ravnini in v zavoju Vialone, ki je pozneje dobil ime Variante Ascari. Sčasoma so dodali še tretjo pri zavoju Roggia, in s temi tremi šikanam steza v Monzi obstaja še dandanes. In še vedno ohranja sloves najhitrejše dirke v sezoni, povprečne hitrosti kvalifikacijskih krogov še naprej zlahka presegajo 250 km na uro.

Morda velja omeniti zanimivost. V Monzi so vozili tudi tradicionalno pomladansko vztrajnostno dirko 1000 km Monze s športnimi dirkalniki, ki so bili po svoji zasnovi precej podobni dirkalnikom Formule 1 – a so kljub temu vse do leta 1973, se pravi dve leti dlje kot pri Formuli 1, vztrajali na trasi brez šikan! Povprečne hitrosti dirke so se do takrat dvignile krepko čez 240 km na uro, a kot kaže so takrat na varnost pri dirkanju povezovali izključno s Formulo 1. Še na tisti tragični dirki leta 1973, ko sta na motociklistični dirki preminila Jarno Saarinen in Renzo Pasolini, so vozili na stezi brez šikan! Takrat bi naj bilo za usodni množični padec krivo olje na stezi; a ostajalo je dejstvo, da so motociklisti v zavoj Curva Grande pridrveli z enostavno previsoko hitrostjo, medtem ko prave izletne cone ni bilo; že na zunanjem delu asfalta je bila postavljena enojna kovinska ograja, »zaščitena« z nekaj balami sena, ki pa so seveda bolj kot ne imele le kozmetično funkcijo. Svetovno motociklistično prvenstvo se je takrat umaknilo iz Monze, VN Italije pa vse odtlej vozijo v leta 1974 na novo zgrajenem dirkališču v Mugellu.

Pa vendar. Ali je bilo s tem motociklističnih dirk v Monzi konec? Odgovor je seveda »nikakor ne«. Italijansko državno prvenstvo je seveda še naprej vključevalo tudi Monzo, kakor tudi vrsta nekaterih mednarodnih tekmovanj, pri katerih je precejšnjo vlogo igralo tudi Svetovno Prvenstvo motociklov razreda Superbike. Gre za dokaj popularno serijo z motocikli, ki so v svoji zasnovi precej podobni serijskim izdelkom, kakršne lahko kupi tudi običajni smrtnik in se z njim legalno vozi v cestnem prometu. Svoj vrhunec je Superbike doživljal v drugi polovici 1990-ih, ko je bila kombinacija Carl Fogarty – Ducati med ljubitelji dvokolesnih dirk popularna praktično toliko kot kombinacija Michael Schumacher – Ferrari v Formuli 1. A medtem sta minili praktično dve desetletji in Superbike je postal le še bleda senca nekdanje slave; pravzaprav je prišlo tako daleč, da je dandanes le še drugoligaško tekmovanje. Morda se prejšnji stavek komu zdi podcenjujoč; a spomniti velja, d aje pred kakim letom ali dvema nadzor nad tekmovanjema Superbike in spremljevalnim Supersport prevzelo špansko podjetje Dorna. To je pa prav tista Dorna, ki ima v svojih rokah tudi vodenje prvenstev Moto3, Moto2, in kajpak tudi MotoGP. In jasno je, da nočejo sami sebi pljuvati v skledo; Superbike je tako po več letih, ko so lahko po popularnosti močno parirali 500-kubičnemu razredu in pozneje MotoGP, padel na nivo drugorazrednega Svetovnega Prvenstva. Kruto, pa resnično.

Morda se bo kdo vprašal, zakaj je tukaj toliko govora o motociklističnih dirkah, ko pa je vendar največ govora o Formuli 1. Odgovor je dokaj kompleksen, a v svojem bistvu tudi dokaj preprost. V italijanskem tisku so se pojavile vedno glasnejše govorice o spremembi enega od zavojev v Monzi, katerega zahtevajo organizatorji dirk Superbike. In to ne gre kar za katerikoli zavoj, ampak za Curva Grande – prvi »pravi« zavoj na stezi; zelo hiter desni zavoj, ki ga, odkar so daljnega leta 1972 na ciljni ravnini postavili prvo šikano, praktično vse dirkaške kategorije odpeljejo s polnim plinom. Vključno z motocikli. Hkrati pa ima zavoj Curva Grande podobno težavo kot znameniti in zloglasni zavoj Tamburello v Imoli. Gre za zelo hiter zavoj, ki pa ima izrazito malo izletno cono, ki se konča s kamnitim zidom. Medtem ko je v Imoli za to kriva rečica, ki teče tik za tem zidom, pa je v Monzi za tem zidom prometna cesta in začetek naselja. In ravno pomanjkanje izletnega prostora je v Monzi postala precejšnja težava. Povečanje izletnih con s premikanjem zida torej ne pride v poštev; kot pravi star pregovor »če ne gre gora k Mohamedu, pa gre Mohamed h gori«, je pač v tem primeru treba prestaviti traso steze. V tem primeru bi steza v desno zavila nekoliko prej, okvirno po trasi nekdanje pomožne verzije steze z oznako Pirelli, in bi se potem preko počasne levo-desne kombinacije spet priključila obstoječi stezi nekje blizu mesta, kjer se dandanes Curva Grande izteče v kos ravnine pred kombinacijo Roggia. Pri čemer bi naj novi priključek na obstoječo stezo imeli tudi višinsko razliko okrog dveh metrov in pol, da bi bilo vse skupaj videti bolj spektakularno.

Do sem načeloma vse lepo in prav, papir pač prenese vse. Drugo vprašanje pa je, kaj dejansko lahko prenese realnost. Namreč – po vseh dosedanjih izračunih bi moralo za spremembo steze pasti med 400 in 500 drevesi. Ob čemer moram slej ko prej spomniti na za Formulo 1 v marsičem usodno leto 1994, ko so kot odmev na dvojno tragedijo v Imoli praktično na vseh prihodnjih dirkališčih (z morebitno izjemo Monte Carla) začeli uveljavljati strožje varnostne predpise. V primeru Formule 1 lahko temu z drugimi besedami rečemo, da so kot gobe po dežju začele poganjati šikane. V Barceloni so dodali šikano iz gum; v Silverstonu so dodali šikano pred zavojem Bridge in spremenili (upočasnili) kompleks zadnjih zavojev pred prihodom na ciljno ravnino. V Spa-Francorchampsu so celo drastično upočasnili vstop v zavoj Eau Rouge, katerega so takrat morali odpeljati v drugi prestavi! No, v Monzi so šli še korak naprej, in so praktično spremenili profil vseh »pravih« zavojev na stezi z izjemo znamenite Parabolice. Zavoj Curva Grande so »preselili« nekaj metrov bolj nazaj; s tem so pridobili prostor do prej omenjenega zida in nekoliko zaostrili profil zavoja, katerega pa se je kljub temu dalo odpeljati s polnim plinom. Za precej več polemik pa je poskrbela modifikacija dveh desnih zavojev Lesmo, ob katerem je moralo pasti okrog 50 dreves. Praktično od maja pa do avgusta, ko so stezo končno uspeli spremeniti, je bilo moč v medijih zaznati obilo polemik o padlih drevesih, sploh če se zavemo, da je steza v Monzi postavljena znotraj Kraljevega parka, in kot v vsakem parku so tudi tam drevesni nasadi nekako zaščiteni.

Šlo je v bistvu za podobno farso kot pri zimskih olimpijskih igrah 1998 v japonskem Naganu, kjer so organizatorji šele naknadno »ugotovili«, da njihova smukaška proga teče preko območja, kjer je rasla neka zaščitena in posebno redka vrsta cvetlic, in zahtevali, da gre smukaška proga mimo tega območja; na koncu so tam naredili prav posebno dolg skok, tako da so smukači tisto lokalno področje enostavno preskočili. Kako se je končal en od skokov na tisti smukaški progi, je verjetno splošno znano; spektakularni padec Hermanna Maierja je že davno postal del popularne kulture. Kakorkoli že, tudi v Monzi se je narava slednjič morala ukloniti, lastniki dirkališča pa so morali drugje posaditi enako število dreves, kolikor jih je pač moralo pasti za posodobitev steze.

Preskočimo naslednjih 22 let, ko se ni v Monzi dogajalo nič posebno bistvenega – vsaj ne do te mere, da bi ob sicer zelo turbulentni zgodovini te steze bilo posebej omembe vredno. Februarja 2016 pa se je kot rečeno v italijanskem tisku pojavila novica o spremembi steze za tekmovanje Superbike, ki je vsebovala spremembo zavoja Curva Grande, in posledično podrtje med 400 in 500 drevesi. Po preteklih izkušnjah sodeč imam občutek, da iz vsega skupaj ne more biti nič. Namreč – zadeva je, kot rečena, ob navidezni enostavnosti precej bolj kompleksna. Okoljevarstveniki si verjetno že zdaj brusijo glasilke, da bodo lahko ob pravi priliki zagnali ves vik in krik, ki ga premorejo. Tudi če bi stezo začeli spreminjati v tem hipu, bi celotna dela vzela vsaj tri do štiri mesece, in glede na to da smo trenutno v drugi polovici marca, bi šlo vse skupaj zelo na tesno. Ne le za dirko prvenstva Superbike, ki bi naj bila na sporedu ob koncu julija, ampak tudi za dirko Formule 1, ki je tradicionalno na sporedu v začetku septembra. In če ob tem upoštevam še neizogibni prej omenjeni vik in krik, potem sem praktično prepričan, da vsaj letos iz vsega skupaj ne more biti nič, kajti če so Italijani za kaj mojstri, so (karikirano) za dviganje prahu in upočasnjevanje projektov.

Nakar se postavi vprašanje. Kaj pa za 2017? Tukaj pa se stvari nekoliko zapletejo. Po zadnjič govoricah sodeč naj bi jeseni 2017 dirko za VN Italije gostila Imola, ki bi s tem bila na sporedu Formule 1 prvič po letu 2006, medtem ko v Monzo naj ne bi prišli. Seveda je treba vse skupaj vzeti s precej zadržanosti, kajti v zadnjih letih smo prišla virtualnim selitvam na vse mogoče konce, od Silverstona v Donington in podobno, iz katerih pa slednjič ni bilo nič. Razen tega se Monza vedno znova znajde v navzkrižnem ognju interesov promotorjev in organizatorjev, a doslej so uspeli še vsakič (z morebitno izjemo leta 1980, ko je VN Italije dejansko gostovala v Imoli) uspeli najti pravočasno rešitev. Leto 2016 je še dolgo, in morda bo v tem času prišlo med dogovori na več ravneh. Med lastniki in okoljevarstveniki; med lastniki in promotorjem; med lastniki in Dorno; morda celo med lastniki samimi. Ne bo jim lahko, kakorkoli že. Pa če sem tukaj »optimističen« (človek se vpraša, kaj v tem primeru sploh predstavlja rezultat, ki bi bil optimističen?) in bi bilo dejansko še do konca tega koledarskega leta vse dorečeno, bi lahko začeli prihodnje leto spreminjati stezo, s katero bi lahko morda spet upali na uvrstitev v koledar Formule 1 za 2017, medtem ko bi bila njihova uvrstitev v koledar Superbike verjetno bolj kot ne rutinska.

Ampak tukaj pa se potem pojavi še zadnji detajl ob omenjenih spremembah steze. »Vrnitev na obstoječo stezo preko levo-desne kombinacije z višinsko razliko 2.5 metra«. Jaz si omenjenega stavka ne znam razložiti drugače kot z »Zbogom, Curva Grande«. Če boš dvignil nek del steze za 2.5 metra, potem moraš za tolikšno višino dvigniti tudi izletno cono, sicer nisi naredil nič. Če se izletna cona ob zunanjem robu spusti do recimo temu nivoja 0 (do nivoja aktualne trase), potem bo nesrečnik, ki bo na tem mestu zdrsnil, tisto cono preletel podobno kot jo je Fernando Alonso na minuli dirki v Melbournu, medtem ko sama izletna cona seveda ne bo imela nikakršnega učinka. Po moji logiki bi morali posledično dvigniti tudi izletno cono – in s tem bi za vedno izgubili »originalni« Curva Grande, ki bi se od tega hipa naprej znašel pod 2.5 metra debelo plastjo gramoza, asfalta, pa verjetno še česa. Nadomestil bi ga pa še vedno precej hiter, a vendarle počasnejši zavoj v desno, ki bi se na koncu izšel v levo-desno kombinacijo – in na koncu bi imeli v razmaku 500 metrov kar TRI (!!) šikane. Tisto ob koncu startne ravnine, sedaj omenjeno novo na izhodu iz novega zavoja, in kombinacijo Roggia. Že tako ali tako nisem ljubitelj šikan, ampak imeti tri koncentrirane na tako malem prostoru pa sploh ne more biti logično. Sicer se ob vseh govoricah pojavljajo špekulacije, da bi naj motocikli Superbike drveli mimo prve šikane na ravnini, in v novi zavoj pridrveli s precej višjo hitrostjo kot sedaj, ko je pred Curva Grande šikana; kar pa je samo še dodatna potrditev, da aktualnega Curva Grande v tem primeru ne bo več, kajti izletna cona bo morala biti precejšnja.

Po svoje bi bil tak ovinek precej bolj spektakularen kot je sedanji Curva Grande. Dirkalniki Formule 1 na ciljni ravnini presegajo hitrost 350 km na uro, v novi zavoj pa bi lahko švignili tudi s preko 250 km na uro, in takoj zatem bi morali močno zavirati pred levo-desno kombinacijo. Tak opis me precej spominja na stezo v Le Mansu in hitri desni zavoj pred pravokotnim levim ovinkom Indianapolis; tudi vanj dirkalniki pridrvijo po dobrih dveh kilometrih polnega plina z nekoliko zmanjšano hitrostjo, in še pred pravim izhodom iz zavoja močno zavirajo pred naslednjim zasukom v levo. In če lahko špekuliram dalje; verjetno bi lahko v tem primeru tudi dirkalniki Formule 1 preskočili prvo šikano in prišli v ta zavoj z neprimerno višjo hitrostjo, in kaj zlahka bi se znalo zgoditi, da bi bila potem tovrstna kombinacija steze dejansko hitrejša od aktualne! (po drugi strani me obšine slabost ob misli, da bi prvo šikano vendarle pustili na njenem mestu...)

Ovinka Curve Grande, kakršnega poznamo danes, več ne bi bilo – a vendarle, tudi »pravih« zavojev Lesmo ni več že kakega četrt stoletja, in tudi Parabolica je na svojem mestu »šele« od leta 1955 dalje. Morda bo leta 2017 nastopil čas za novo Monzo v novi podobi – še hitrejši, še spektakularnejši, še zanimivejši (in s še bolj asfaltirano okolico, po vsej verjetnosti).

Vsekakor pa je dovolj zgovorno že dejstvo, da sploh kdo resno razmišlja o tem, da bi eno najbolj znamenitih dirkališč na svetu spreminjali prvenstveno zaradi tekmovanja v drugorazrednem motociklističnem tekmovanju...