Kratica izhaja iz angleške besedne zveze Drag Reduction System, v prevodu sistem za zmanjševanje zračnega upora. Prehitevanja so bila namreč z vidika zanimivosti dirk vedno ključni element in ko je v formuli ena prevladala aerodinamika, se je zaradi težavnosti vožnje v zavetrju njihovo število občutno zmanjšalo. Niso bile redke dirke, na katerih smo spremljali vožnjo v vlakovni kompoziciji, zato je tako imenovana delovna skupina formule ena, ki je sestavljena iz predstavnikov posameznih moštev, leta 2007 začela iskati rešitve, s katerimi bi zmanjšali vpliv tako imenovanega ''umazanega zraka'' pri vožnji v zavetrju. V sezoni 2009 smo bili tako priča nekaterim spremembam aerodinamike, ki pa niso prinesle željenega učinka. ''Postalo je jasno, da je za občutno povečanje števila prehitevanj edina možnost, da dirkaču omogočimo prednost, ki bi izničila zaostanek zaradi vožnje v zavetrju,'' pravi Williamsov Pat Symonds, ki je bil takrat član omenjene delovne skupine. ''V času atmosfersko polnjenih motorjev te prednosti ni bilo mogoče zagotoviti s povečanjem moči, zato je FIA predlagala pomično zadnje krilce. To se lahko uporabi, ko je dirkač dovolj blizu tekmecu, prinese pa občutno zmanjšanje zračnega upora, kar na ravnini omogoča višje končne hitrosti in posledično lažje prehitevanje.''

Predlog je bil sprejet in zadeva je zaživela tudi v praksi. Leta 2010, zadnje leto brez DRS-a, smo v povprečju videli manj kot 29 prehitevanj na dirko, že naslednje leto z DRS-om več kot 60. Leto prepozno za Fernanda Alonsa, ki je na zadnji dirki sezone 2010 v Abu Dabiju obtičal za Vitalyjem Petrovom in tako ostal brez naslova svetovnega prvaka s Ferrarijem. Z leti so se nekoliko spreminjala tudi pravila glede uporabe tega pripomočka, predvsem na kvalifikacijah. V premierni sezoni so ga lahko na kvalifikacijah uporabljali skozi celoten krog, tako da so krilce aktivirali na vsaki ravnini: ''Nekateri dirkači so menili, da je to nepotrebno in nevarno, saj so ga morali uporabljati tudi na mestih, kjer je dirkalnik zaradi izgube podtlaka postal nevarno nestabilen. Za sezono 2012 so zato pravilo spremenili, tako da je bila uporaba DRS-a omejena na enako območje, kot med dirko. Na nekaterih dirkališčih so spremenili dolžino DRS cone in na vseh dirkališčih, razen Monaka, so uvedli dve takšni coni,'' pojasnjuje Symonds.

Kako DRS torej deluje s tehničnega vidika? Na vsakem dirkališču je pred DRS cono določena točka, v kateri merijo razlike med dirkači. Če dirkač za tekmecem na tej točki dirkališča zaostaja manj kot sekundo, se mu omogoči uporaba sistema gibljivega krilca. Sistem je voden računalniško in dirkaču samodejno omogoči uporabo DRS-a, kar mu sporoči z zvočnim signalom. Ko dirkač zasliši ta signal, mora na začetku DRS cone le še pritisniti gumb, s katerim odpre elektro-hidravlični valj, ki preko vzvoda položi prečni element zadnjega krilca. Moštva so skozi leta sicer uporabljala različne sisteme, najbolj pa se je uveljavil potezni sistem, pri katerem vzvod potegne spodnji del krilca navzgor in ga tako zravna. Če dirkač pritisne gumb še enkrat, krilce znova zapre, vendar pa ga ponavadi pusti odprtega, dokler se na koncu ravnine ob pritisku na zavoro zapre samodejno.

Sistem ima tudi varovalko, tako da naj bi v primeru kakršnekoli okvare krilce ostalo v zaprtem položaju. Če bi ga lahko dirkač na kvalifikacijah uporabljal skozi celoten krog, kot v prvi sezoni, bi glede na simulacije pridobil več kot sekundo na krog, z omejitvijo zgolj na dve ravnini pa se ta časovna pridobitev skoraj prepolovi. Pri končni hitrosti dirkač s spuščenim krilcem pridobi 16 – 20 km/h. Kljub temu se je število prehitevanj v lanski sezoni spet nekoliko zmanjšalo, po mnenju Symondsa predvsem zaradi večje izenačenosti med moštvi: ''Za dobro dirko so bolj pomembna napeta prehitevanja, kjer gre za borbo med dirkačema, in mislim, da takšnih prehitevanj ni bilo manj kot leta poprej. Če želimo v bodoče še povečati število prehitevanj, bi zlahka podaljšali DRS cone. V Abu Dabiju je, na primer, še vedno zelo težko prehitevati, v Mehiki pa zaradi dolgega zavoja pred ravnino praktično nemogoče. Na teh dveh stezah bi za 2016 lahko kaj spremenili.''

Toda navijači so še vedno razdeljeni na dva pola – medtem ko nekateri DRS zaradi večjega števila prehitevanj podpirajo, dirkaški puristi vztrajajo, da gre zgolj za umetno ustvarjanje šova, ki da v evropske dirkaške serije ne sodi. Kakorkoli, v moštvih njegovo uporabo zaenkrat podpirajo, predvsem zaradi lažje izbire taktik, saj obstaja manjša verjetnost, da bo dirkač obtičal za kakšnim počasnejšim konkurentom. Kot kaže, bomo DRS torej morali dokončno sprejeti in se nanj privaditi.