Enzo Ferrari je ob zaključku sezone 1964 v navalu jeze prisegel, da Ferrari nikoli več ne bo nastopil na dirki v italijanskih narodnih barvah. Grožnja se je kasneje izkazala za kratkotrajno, toda Ferrari na zadnjih dveh dirkah sezone 1964 ni nastopil v svoji tradicionalni rdeči barvi.

Da bi lažje razumeli dogajanje leta 1964, se moramo najprej prestaviti v leto 1962, ko je Ferrari želel homologirati svojega 250 GTO za tekmovanje v seriji GT (tekmovanje športnih avtomobilov). Glede na pravila v tistem času, je moralo biti naprej izdelanih 100 cestnih avtomobilov, preden je avto dobil dovoljenje za nastopanje na dirki. Ferrari pa je imel izdelanih le 36 avtomobilov, toda odločili so se potegniti asa iz rokava.

Ideja Enza Ferrarija je bila, da najprej uradnikom iz FIA pokaže GTO-je, potem jih odpelje na pogostitev, preden bi jim pokazal naslednji del avtomobilov. Uradniki iz FIA naj bi našteli dovolj avtomobilov, da so bili zadovoljni. Seveda pa je moral Ferrari medtem premakniti avte na drugo lokacijo…

Dve leti kasneje, 1964, je Ferrari ponovno hotel homologirati 250 LM z motorjem na sredini, ampak so imeli ponovno premalo izdelanih avtomobilov, le 32. Tokrat so bili uradniki iz FIA zaradi preteklih dogodkov bolj strogi in Ferrari ni dobil dovoljenja za nastopanje 250 LM v seriji GT, ampak je moral tekmovati kot prototip.

Za primerjavo, leta 1963 je Aston Martin dobil dovoljenje za tekmovanje v GT za model DP214, pa čeprav so izdelali le 2. Istega leta je ta Aston Martin zmagal na dirki v Monzi pred Ferrarijem.

Kar pa je šlo Enzu še bolj v nos, je bila Shelby Daytona. Takrat sta bila dvoboj Ford in Ferrari. Carol Shelby je leta 1959 zmagal v Le Mansu, kasneje je hotel premagati Ferrarija še s svojim avtom, zato so izdelali Shelby Daytona v 6 primerkih in dobili dovoljenje za nastopanje v GT. Ford pa je izdeloval GT40, s katerim so kasneje uspešno konkurirali Ferrariju med prototipi, saj so med 1966 in 1969 štirikrat zapored zmagali v Le Mansu, zadnja zmaga Ferrarija pa sega v leto 1965.

Italijanska motošportna zveza (ACI) se je odločila, da ne bo podprla Ferrarija, Enzo Ferrari pa je bil zaradi tega besen kot ris in je prisegel, da Ferrari nikoli več ne bo dirkal v rdeči barvi. V tistih časih so moštva raje uporabljala nacionalne barve, kot pa da bi nastopala v svojih barvah.

Zadnji dve dirki sezone sta bili v ZDA in Mehiki. Ferrari je ponavadi izpuščal te dirke, ker so bile predaleč, toda leta 1964 se je šlo za naslov prvaka in si česa takega niso mogli privoščiti. Uradno ni bilo Ferrarija na dirki za VN ZDA, toda John Surtees in Lorenzo Bandini sta dirkala z modro-belimi dirkalniki moštva North American Racing Team (NART). To je bila Ferrarijeva ekipa, ki je nastopala predvsem na ameriških tleh.

Za dirkača se ni spremenilo veliko - Surtees je še vedno vozil svojega Ferrarija 158, le da tokrat ni bil rdeč. Surtees je v ZDA osvojil 2. mesto, v Mehiki pa je bil vodil Clark, za njim je bil Gurney, Hill in Bandini sta se borila za 3. mesto, Surtees pa je vozil na 5. mestu. V boju za naslov prvaka so bili Hill, Clark in Surtees. Po trčenju Bandinija in Hilla se je Hill zavrtel in je kljub poškodovanemu dirkalniku dirko vseeno končal, toda zaostal je 2 kroga za zmagovalcem. Izgledalo je, da bo prvak Clark, toda v predzadnjem krogu je odstopil zaradi okvare, Bandini pa je spustil Surteesa na drugo mesto v zadnjem krogu. John Surtees je tako osvojil prvenstvo z eno točko prednosti pred Hillom in še danes ostaja edini, ki je postal prvak na dveh in na štirih kolesih.