O poškodbah…

Leta 1977 sem si zlomil vrat, v kartingu sem si zlomil tudi nogo. Leta 1987 sem si zlomil hrbet, ki sem si ga potem hudo poškodoval še leta 1993 v Phoenixu, na dirki prvenstva IndyCar. Imel sem močne notranje krvavitve, tako da sem dobil 148 šivov. Morali so mi odstraniti 30 centimetrov tkiva, ki je bilo prepojeno s krvjo. Ta poseg je bil nekaj tako redkega, da ga v medicinskih krogih od takrat imenujejo kar 'Mansellova poškodba'. Kljub vsemu pa sem vedno vrnil udarec. Če pomislim, koliko ljudi je v mojem obdobju izgubilo življenje na stezi, lahko mirno pogledam nazaj in si rečem, da sem opravil bolje kot večina.   

O izgubi naslova po nesreči na Japonskem leta 1987…

To so bili zame težki trenutki, v bolnišnici je pred mojimi očmi umrlo veliko ljudi. Kar nekaj noči sem preživel na intenzivni negi, z notranjimi krvavitvami. Bilo mi je res težko, saj tam nihče ni govoril angleško. Tako ali tako sem bil v zelo slabem stanju, za povrh pa sem moral opazovati, kako je nekdo pred mano sedel, kričal in se potem naenkrat 'stegnil'. Bil sem brez moči, saj se nisem mogel premakniti. Malce kasneje, na drugem koncu bolniške sobe, je umrl še nekdo. Takrat sem si mislil: ''Sranje, po navadi pride po tri, jaz sem naslednji…''

O osvojitvi naslova svetovnega prvaka z zlomljeno nogo…  

Na dirki za VN Avstralije 1991 je močno deževalo (po zgolj 14. krogih so dirko prekinili). Zavrtel sem se, trčil v zid in si zlomil nogo. Del kosti se je odlomil in se zaril v meso noge. Vrnil sem se v Ameriko, kjer so ugotovili, da bi za popolno okrevanje potreboval tri mesece počitka in rehabilitacije. Zdravnikom sem rekel, da to ne pride v poštev in sem odšel. Celo sezono 1992 se zato imel karbonsko opornico, ki je sprostila pritisk na nogo, zato sem tudi celotno sezono nastopal z istim parom čevljev. Smrdeli so do nebes. Prav vse dirke te sezone sem odpeljal z zlomljeno levo nogo. Nekatere dirke so bile lažje, nekatere težje, daleč najtežja pa je bila dirka v Monaku – to je bil res skrajni napor. Nikomur nisem povedal, ker nisem želel na operacijo, tako da je bilo izjemno boleče, a sem nekako preživel.

O upokojitvi leta 1990…

Edini pripetljaj, ki me je tega leta res razjezil, se je zgodil na VN Velike Britanije, ko so brez mojega vedenja moj dirkalnik zahrbtno zamenjali s Prostovim (Mansellov takratni moštveni kolega pri Ferrariju). To me je popolnoma vrglo s tira. Prijatelj Greg Norman, igralec golfa, mi je takrat rekel: ''Pojdi na stezo s Prostovim dirkalnikom, osvoji pole position in ga potem vprašaj, s katerim dirkalnikom želi nastopiti na dirki.'' To sem tudi storil, potem pa mi je na dirki še odpovedal dirkalnik in odločil sem se upokojiti. Videl sem veliko ljudi umreti in enostavno nisem več bil pripravljen tega opazovati in tvegati. Potem sem se vrnil z Williamsom in pomislil sem, da moram biti najuspešnejši upokojenec, saj sem se vrnil in osvojil naslov svetovnega prvaka.

O magiji…

Magija mi je dobesedno rešila življenje. Morda se boste vprašali, kaj za vraga imajo triki s kartami opraviti s poškodbo možganov, toda meni je magija spremenila življenje. Pri nesreči v Le Mansu (nastopil je s sinovoma Leom in Gregom) sem utrpel močan pretres možganov, po katerem več nisem mogel normalno govoriti. Nekaj časa nisem vedel kdo sem, niti kdo je moja žena ali otroci, tako da je bilo res hudo. Tako sem začel delati trike s kartami, ki pomagajo ponovno aktivirati možgane. V dvanajstih mesecih sem izpeljal vse vaje iz triletnega programa, učinek na govoru pa je bil neverjeten. Imel sem celo nekaj nastopov z magijo.