Bolj kot po naslovu svetovnega prvaka, ki ga je osvojil s premočnim Williamsom, so si ga navijači zapomnili po brezkompromisnem dirkanju in neverjetnem pogumu, ki je po mnenju mnogih, tudi Ayrtona Senne, nemalokrat mejil na norost. Če se bodo njegove biografije kdaj lotili filmarji, bo najbrž nastala nekakšna mešanica Jamesa Bonda in Montya Paytona, vsekakor nekaj zelo zanimivega in nenavadnega. Tako ''odbita'', kot je bila njegova kariera, je tudi njegova biografija z naslovom Staying on Track (Ostati na stezi). Za pokušino nekaj najbolj sočnih, nekaj Mansellovih anekdot, ki nas vrnejo v neke druge čase tega športa.

 O Ferrariju…

Posebnost Maranella je neka čudežna magija in mislim, da tega ni nikjer drugje na svetu. Tam je tako posebno vzdušje, bogata zgodovina, in vse to ustvari to magijo. Enkrat sem na primer bil v Maranellu in ko sem se peljal v trgovino, da bi sinu kupil medvedka, me je ustavil policist. Bil sem prepričan, da sem v težavah, nato pa se je naenkrat zgodilo, da mi je policist začel salutirati. V takšnih trenutkih se človek zave te moči in prestiža, kakšna čast je biti dirkač Ferrarija. Dejstvo, da sem bil del Ferrarijeve zgodbe, je zame pomembnejša stvar v življenju kot pa naslov svetovnega prvaka z Williamsom.

O prerivanju s Senno…

Ko si dirkal proti Ayrtonu, sta bili le dve poti, njegova ali pa nobena. Tako naju je v Spaju enkrat pri 320 km/h spravil s steze in bila je velika sreča, da nisva ničesar zadela. Bil sem besen, izločil me je z dirke. Prekipelo mi je in odločil sem se, da ga obiščem v boksih. Bilo je precej zabavno, saj sem se šele tedaj, ko so me potegnili stran, zavedel, da sem ga držal v zraku. Nekdo me je potegnil nazaj in me zadržal. Danes se zdi neverjetno, da je FIA takrat pri tem incidentu zamižala na eno oko. Takrat se je zdelo normalno, da sta dva vrhunska dirkača razčistila med seboj, šlo je za življenje ali smrt. Danes imamo za vse pravila. Kar pa je bilo pri vsem skupaj najbolje, je to, da sva se od tega trenutka naprej z Ayrtonom razumela precej bolje. Zavedal se je, da pri meni ni popuščanja. Leta 1991 mi je v Barceloni celo dejal: ''Se ti sploh zavedaš, da si prekleto nor?'' Sam sem mu odgovoril: Ah, to si šele zdaj ugotovil?''

O jabolkih in oranžah…

Na oboje sem alergičen in enkrat sem zaradi tega skoraj umrl. Nek zdravnik me je želel prepričati, da je to le v moji glavi in ko sem potem pojedel jabolko, sem močno zbolel. Možakar se mi je kasneje opravičil. Ko sem se preselil v Ameriko, sem odšel na dveletni program imunizacije, ki so ga medtem v Veliki Britaniji prepovedali, saj je v enem letu umrlo kar šest ljudi. Dobil sem močan nahod in izpuščaje po telesu. Srečal sem zdravnika, ki je na Floridi skrbel za 15.000 pacientov. Florida je ena izmed prestolnic alergije na cvetni prah. Tudi brke sem si moral obriti, saj se je v njih nabiral cvetni prah.

O tem, kako je rešil Petra Collinsa…

Le nekajkrat v življenju se mi je zgodilo, da sem storil nekaj zares pomembnega. Tistega dne, leta 1981 na morju v Riu de Janeiru, sem bil zares blizu smrti. Tudi Peter je imel srečo. Šel je plavat, nato pa je zašel v težave in se ni mogel več vrniti na obalo. Imel je izbuljene oči in ni mogel več do zraka. Zaradi toka sem hitro prišel do njega, vendar nikogar drugega ni bilo na pomoč. Držal sem ga nad gladino in rekel sem mu, naj mi pomaga, sicer ga bom zapustil. Uspelo mi ga je povleči do obale in nato ga je 20 ljudi potegnilo na suho. Šele takrat sem se zavedel, da sem ostal povsem brez moči. Takrat sem bil najbližje smrti.

O zamujanju pri Colinu Chapmanu…

S Colinom sem bil dogovorjen ob devetih dopoldan na sedežu Lotusa v Norfolku. Od doma sem šel ob štirih zjutraj, vendar je bila pot res dolga. Vreme je bilo slabo, na avtocesti pa še hud zastoj zaradi nesreče. Kljub temu mi je uspelo priti na sestanek, zamudil sem le dve ali tri minute. Toda kljub temu sem dobil lekcijo, ki sem si jo zapomnil za celo življenje. Tudi če gre za minuto ali dve, je dejstvo, da zamujaš. To je bilo Colinu zelo pomembno in to se me je potem držalo celo življenje. Pošteno mi je napel ušesa. Naslednjič sva se spet dobila ob devetih dopoldan in sem raje kar prespal v avtomobilu pred tovarno.  

Toliko za danes, v naslednjih dneh pa še o številnih poškodbah, o izgubi naslova po nesreči leta 1987, o tem, kako je osvojil naslov svetovnega prvaka z zlomljeno nogo, o upokojitvi in tem, kako se je s pomočjo magije po hudi nesreči v Le Mansu praktično vrnil v življenje…