Ne glede na vse težave in porazno sezono McLarna, je Fernando Alonso še vedno tu, še vedno je živ, tudi v dirkaškem smislu, se razume. ''V dirkalniku ni izgubil prav nobenega žara. Kakšen užitek ga je bilo gledati denimo v Silverstonu in na Madžarskem, kako je mojstrsko obvladal zavoje in dajal vse od sebe,'' pravi šef moštva Jonathan Neale. Nobenega dvoma ni, da Alonso v paddocku še vedno uživa veliko spoštovanje. Spoštovanje brezkompromisnega borca in celovitega dirkača, s čimer je vodilne pri McLarnu prepričal že takoj po podpisu pogodbe: ''Ko se je odločil, da se nam bo pridružil, je v Dubaju organiziral dirko v kartingu. S seboj je pripeljal Ferrarijevega inženirja, da bi mu s programsko opremo pomagal izbrati najboljšo taktiko, samo da bi zmagal. Neverjetno! Res ga občudujem. Kot vsi prvaki, vedno želi zmagati, želi spet postati svetovni prvak, uživa v bojih na stezi. Ko se mu je na Madžarskem ponudila majhna možnost za točke, jo je takoj zagrabil. Kot morski psi, ki zavohajo kri. To je bilo neverjetno,'' se spominja dirkaški direktor McLarna Eric Boullier.  

Čeprav so mediji, predvsem britanski, njegove izpade po radijski zvezi v Suzuki napihnili kolikor se je le dalo, Fernando Alonso v resnici ostaja pozitiven. Kljub temu, da se je letos znašel v vlogi statista oziroma, kot se večkrat pošali njegov moštveni kolega Jenson Button, ''sedeče račke'' v povsem nekonkurenčnem dirkalniku. Borbeni duh mu ne da miru, nenazadnje je do vrha priplezal po poti, ki se za moderno formulo ena zdi skoraj nemogoča, brez podpore bogatih staršev in sponzorjev, v torbi je nosil zgolj svoj talent. Tako se je moral že v kartingu boriti z dirke v dirko, ne zgolj za desetinke in metre na stezi, ampak za to, da je na vsaki naslednji dirki sploh dobil priložnost. Prav letos, ko se zdi, da je njegova kariera pri McLaren-Hondi dosegla najnižje dno, se večkrat spomni težkih začetkov: ''Veste, nikdar mi ni bilo lahko, vendar se nikdar nisem predal. Vem, da se skriva priložnost v vsakem zavoju, na vsaki dirki, vse do ciljne zastavice. Uživam v tem početju in tako sem dirkal celo moje življenje. Verjetno to izhaja iz težkih časov, ki sem jih preživljal v kartingu, še posebej, ko sem bil star 14 ali 15 let. To so bili res naporni časi, saj so se dirke odvijale v Italiji, sam pa sem prihajal iz zelo skromne družine. Nismo imeli denarja za potovanja in karting, zato sem hodil tudi v šolo. Potem se je bilo treba odločiti, ali bom šel na fakulteto ali pa bom nadaljeval z dirkanjem. Imel sem srečo, da sem dobil podporo karting podjetja, ki mi je plačalo vse stroške, potovanja in mi dalo celo majhno plačo. Odločitev je bila težka, saj bi vsaka dirka med 14. in 18. letom lahko bila moja zadnja. Če se ne bi kar naprej dokazoval, bi najbrž izbrali drugega dirkača. Takrat je bilo veliko talentiranih dirkačev in imel sem srečo, da mi ni bilo potrebno za dirkanje plačevati, vendar pa sem moral ves čas dokazovati, da si to zaslužim. Ta borbeni duh in dejstvo, da nikdar ne odneham, torej verjetno izhaja iz teh časov,'' pravi Alonso, ki ne glede na težave v zadnjih letih še vedno uživa ugled najbolj nadarjenega in celovitega dirkača svoje generacije.

Spominja se tudi prvega srečanja z enosedežnimi dirkalniki in tudi ta prehod je bil zanj vse prej kot lahek: ''V kartingu sem res užival, enosedežni dirkalniki pa so se mi zdeli preprosto preveliki, vse skupaj se mi je zdelo preveč profesionalno in pretežavno zame. Ko sem prvič šel pogledat dirko formule Nissan in sem od blizu videl, kako mimo mene drvijo ti dirkalniki, sem si rekel, da je to zame preveč. Zdelo se mi je, da morajo dirkači imeti zares ogromen talent, da lahko vozijo te dirkalnike. Nisem si mogel niti predstavljati, kako je šele v formuli ena,'' se spominja Alonso. Pa je vendarle zbral pogum in že v prvi sezoni prvenstva Nissan – da, uganili ste – osvojil skupno zmago.  Napredoval je hitro, vendar postopoma, prek formule 3000, leta 2001 pa so se mu uresničile sanje. Toda spet mu nič ni bilo podarjeno, dokazovati se je moral najprej pri Minardiju: ''Spominjam se pogovora z očetom, na predvečer prve dirke leta 2001 v Avstraliji. Dejal mi je, naj na dirki uživam, skušam odpeljati čim več krogov ali celo končati dirko. Dodal je, da bom mogoče dobil še več priložnosti, če se bom izkazal, če pa se ne bom, bodo morda zamenjali dirkača, v vsakem primeru pa bom nekoč lahko rekel, da sem vozil dirkalnik formule ena in nastopil na dirki. Tako je to bilo, nikdar si nismo mislili, da me čaka uspešna kariera, vsaka dirka je bila zame darilo, ki sem ga skušal izkoristiti in na koncu sem dobil priložnost tudi v konkurenčnih dirkalnikih.'' Kako drugačna zgodba, kot pri njegovem kasnejšem rivalu Lewisu Hamiltonu, ki se je v formulo ena izstrelil naravnost prek bogatega McLarna.

Alonso je v ospredje prišel mnogo bolj postopoma, skupaj z Renaultom, že takoj na začetku pa je izkušenejšim konkurentom pokazal, da se v njem skriva nekaj več, predvsem ko gre za neposredne dvoboje na stezi. Na Nürburgringu 2003 je v boju za četrto mesto ukanil Davida Coultharda, ki se je pri poskusu prehitevanja zavrtel in po dirki bentil, da se mora mladi Alonso še marsičesa naučiti. Nikdar ne bo pozabljena Suzuka 2005, kjer je Alonso po zunanji strani najhitrejšega zavoja 130R prehitel Michaela Schumacherja (resda s takrat mnogo boljšimi Michelinovimi pnevmatikami, pa vendarle – zgodilo se je v enem najtežjih zavojev v formuli ena in proti enemu najtrših tekmecev, ki je standarde bojevanja na stezi mnogokrat postavil povsem na novo). V Valencii 2012 se je do zmage prebil z enajstega štartnega mesta. Dirkanja proti Alonsu se spominja Mark Webber: ''Fernando je neizprosen. V nedeljo popoldan pri njem ni popuščanja. V soboto, na en hiter krog, morda ni najmočnejši, toda v nedeljo, ko je motiviran, lahko izjemno dolgo drži neverjeten ritem. Pred seboj ima vedno celotno sliko in vedno je najboljši, ko je to najbolj pomembno, vse do zadnjega kroga dirke. Ne glede na pogoje, ne glede na stezo, vedno zna izkoristiti vsako priložnost , vedno brez dotika ali nesreče, vedno preživi,'' pravi Webber, ki tudi priznava: ''Fonz je bil na višjem nivoju od mene, priznam, toda to ni nobena sramota. Nedvomno bo zapisan kot ena večjih legend tega športa.''

Imel je torej trnovo pot do vrha in verjetno se je prav zato utrdil tudi njegov karakter, ki je poskrbel za marsikatero kontroverznost na in ob stezi. Spomnimo se samo že omenjenega rivalstva z Lewisom Hamiltonom, pa zadnjih kritik Hondinega motorja prav na domači dirki japonskega dobavitelja (ki nenazadnje prispeva tudi polovico njegove plače, torej letos 16 milijonov funtov). Ali pa njegove legendarne in za Italijane žaljive izjave leta 2013, ko se je že razhajal s Ferrarijem.  Na vprašanje, kaj si želi za 32. rojstni dan, je odgovoril: ''La macchina degli altri.'' Torej, v prevodu: ''Drug dirkalnik.'' Na ta način se je poslovil od Ferrarija in odprl novo, kot pravi sam, zadnje poglavje svoje kariere v formuli ena. Pri McLarnu bo očitno potreboval več potrpljenja in časa, kot si je najbrž predstavljal, vendar zagotavlja, da se tudi tokrat ne bo predal. Fernando Alonso v formuli ena vsekakor še ni rekel zadnje besede.