Suzukijev terenski program je bil kljub temu, da ne gre za velikega proizvajalca, vedno dobro sprejet. Od prve Vitare naprej izpred skoraj 30 let je bil ta avto čistokrvni terenec brez nekih križanskih in SUV eskapad v neznano. Stroga uporabnost in terenske zmogljivosti in tudi 3 desetletja pozneje je to eden glavnih adutov Vitare tudi pri četrti generaciji. Vitara ima svojo prepoznavno oglato obliko z rahlo položenim zadkom, je pa res, da so jo zdaj kar precej našminkali, od raznih vstopnikov za zrak do izumetničene maske in črnih stebričkov. Mogoče je videti dinamično, a tudi nenavadno. Sploh zanimivo je, da je avto videti še manjši kot v resnici s svojim 4 metre dvajset je. S paketom Urban smo na naši testni Vitari imeli še zadnji spojler, stranske letvice, črne stebričke, LED luči in modro podlago v optiki in 17-palčna kolesa.

Notranjost ostaja, kljub temu, da je avto praktično madžarskega porekla, tipično japonska. Nekega hudega revolucionarnega pristopa k oblikovanju ne gre zaslediti. Še najbolj očiten je novi infotainment na sredinski konzoli, ki seveda ne more mimo kapacitativnega upravljanja z glasnostjo in meniji tudi na okvirju zaslona, kar se vpraksi pokaže kot praktično neuporabno, infotainment pa je na trenutke nedodelan, sploh ko gre za razporeditev funkcij in menijev. Naj dodamo, da barve na domači strani nezmotljivo izdajajo Microsoftovo poreklo. Vse ostalo od volana do stikal je tako kot je bilo že nekoč – retro (namerno ali ne), prepoznavno in pač... retro. Da gre za tipično japonsko plastiko in malce okorelosti pri ergonomiji, pa v končni fazi niti ni slabo, posledično se pri izdelavi privarčuje kar nekaj denarja in posledično tudi kupca udari manj po žepu.

Sedenje sicer ni optimalno, nekaj tudi zaradi dimenzij avtomobilčka, še vedno pa dovolj za štiri odrasle osebe na poti na smučarijo ali v mestno opero. Prtljažnika je za 375 litrov, ni enormen, a dimenzijam in namenu terenčka čisto zadosti.

Zanimiv je tudi motor – od nekdanjega partnerstva s Fiatom imajo pri Suzukiju dostop do njihovih soban – in 1,6-litrski dizel s 120 konjiči bi lahko imel tudi oznako Multijet II, saj gre za dobro znani mali dizel, ki se vrti tudi v Fiatih in Alfah. Gre za dovršen motorček, ki porabi malo, večino časa se lahko vozite okoli 6 litrov in malce čez, je tih, prožen in nenaporen, prek šeststopenjskega menjalnika pa moč prenaša na vsa štiri kolesa, za kar odlično poskrbi elektronika s samodejnim dovajanjem moči na zadnji kolesni par. Vitara se pelje zares suvereno, ne samo na mokrem asfaltu, pač pa ves čas obvešča voznika, kaj se dogaja pod kolesi tudi pri hitrejši vožnji na makadamu. Za jesenske nalive sredi polja pa poskrbijo še drugi programi, vključno z zaporo sredinskega diferenciala. Dodajmo še vektorsko razporejanje navora na posamezno kolo in jasno je, da je v mali flaški veliko terenskega strupa.

Čeprav v najdražji različici s štirikolesnim pogonom in dizelskim motorjem z vso to prestižno opremo stane 24.386 evra (kovinska barva + paket Urban + paket Zunanjost), je treba vedeti, da Vitara začenja svojo por že pri 14.500 evrih, sicer z dvokolesnim pogonom, a nič kaj slabšim 1,6-litrskim VVT bencinarjem. Z nekaj pametne izbire je Vitara daleč najbolj ugoden terenec v svojem razredu, le razlika do dizla, ki po ceniku znaša več kot tri tisočake, je malce nenavadna.

Kot rečeno, četrta Vitara prinaša vso sodobno elektroniko, ki je tu niti ne bi pričakovali, malce odstopa od tradicionalne oblike in seveda nadpovprečne vozne lastnosti. Tu Japoncem damo globok poklon.