Po prepričljivi zmagi v Avstriji je celotna Italija pred njihovo domačo dirko v Monzi stala za Ferrarijem, in še na testiranjih pred začetkom uradnih treningov je bilo ob stezi precej gledalcev, tako da so si organizatorji obetali precejšen zaslužek. Zelo optimistični so ostajali tudi pri Lotusu, kajti njihov fantastičen dirkalnik Lotus 72 se je preko poletja kazal za najboljši dirkalnik v konkurenci, in Jochen Rindt je s petimi dirkami v sezoni ostajal le še korak pred tem, da postane Svetovni Prvak.

Vreme je bilo lepo preko celotnega dirkaškega vikenda. V soboto je trening tekel med 15.00 in 18.30 brez vmesnega premora, seveda pa je šlo za zadnjo priložnost uvrstitve med najhitrejših 20, oziroma za razbitje Ferrarijeve prevlade na vrhu. Tyrrell/Coswortha so postavili na stranski tir, saj je bilo nekaj radikalno narobe na sistemu dovoda goriva; iz glavnih tankov se gorivo ni dovolj hitro pretakalo v zbirno posodo, in stvari niso mogli spremeniti na licu mesta. Bonnier se je dejansko pojavil s starim McLarnom M7C in se podal na stezo ter skušal upravičiti svoj status GP voznika, medtem ko je Surtees delal primerjave med obema svojima avtoma in je bil videti kar zadovoljen – vse do konca treninga, ko se je zadnja obesa snela s svojega vpetja na pomožnem okvirju ter zdrsnila nekam pod menjalnik. Oba tovarniška McLarna sta odstranila svoja zadnja krila in na njihovo mesto namestila manjša prednja krilca, postavljena na prečno palico, medtem ko je Stewart še naprej vozil v Marchu brez vsakršnih krilc, na Petersonovem Marchu pa so prednja krilca dobesedno odrezali proč. Tudi Rindtov Lotus 72 se je na stezi pojavil brez aerodinamičnih pripomočkov, pokrite so bile tudi hladilne odprtine prednjih zavor; a vozniku ta rešitev ni bil všeč, tako da jih je Chapman čez čas spet odstranil. Pri Matri so uporabljali dva načina dovoda goriva; Pescarolov avto je imel dodatne zunanje posode, Beltoisov pa ne. Vreme je bilo zel ovroče, tako da aktivnosti ni bilo na pretek. Ferrarijevo moštvo je bolj kot ne počivalo na svojih petkovih rezultatih, medtem k oso ostali eksperimentirali in čakali na hladnejši večerni del, ko bi se končno razvile bitke za oba konca startne vrste.

Nenadoma pa je v boksih ob že sicer manjših aktivnostih vse utihnilo, in pojavile so se novice, da je Rindt na zaviranju pred Parabolico doživel grdo nesrečo, potem ko je vozil tik ob Hulmeu. Kot se v takim primerih rado zgodi, so se hitro pojavile take ali drugačne govorice; a zase je govorilo dejstvo, da so pri Team Lotusu pospravili stvari in izginili v paddock, kmalu jim je s svojim Lotusom 72 sledil še Rob Walker. Slednjič je prišla potrditev, katere so se vsi bali: Rindt nesreče ni preživel. Hulme je poročal, da je videl, kako je Lotus pred njim pri izjemni hitrosti okrog 310 km na uro pri močnem zaviranju nenadoma sunkovito zaneslo v levo stran, kjer je v oblaku prahu trčil v ograjo, nenadoma pa je iz prahu priletelo prednje kolo in se skotalilo preko steze. Rindt je dejansko zadel v jekleno zaščitno ograjo, kar sicer samo po sebi ni bilo preveč problematično; a prednje levo kolo se je zagozdilo med dvema plastema ograje in je kot po tirnicah zletel naravnost v nosilni stebriček, ki je odlomil kolo; kolo je s seboj potegnilo obeso, in ker je imel Lotus 72 zelo specifično prednje vzmetenje, je v delčku sekunde odtrgalo praktično celoten prednji del avta z vsemi obesami in torzijskimi palicami vred, in voznik je ostal izrazito izpostavljen, in posledičnih poškodb ni bilo moč preživeti.

Trening se je povsem ustavil, medtem ko so razbitino Lotusa 72 na tovornjaku pripeljali v paddock; trening se je zatem nadaljeval, a brez prejšnjega navdušenja in zanosa. Vsi Lotusi so se umaknili, Stewart pa se je v svojem Marchu spet podal na stezo in odpeljal sijajni krog 1'24.73, brez da bi imel ob tem pomoč ostalih avtov. Popoldne se je vleklo v nedogled, proti koncu pa je vendarle prišlo do gneče na stezi in vsi hitri avti so se na stezo podali v strnjeni skupini; takrat sta v izbrano druščino voznikov s časi pod 1'25 prišla tudi Rodríguez in Oliver, Mehičan pa je v starejšem od obeh svojih avtov odpeljal sijajni krog 1'24.36, ki je bil tudi najhitrejši čas dneva. Nenadejana Rindtova smrt v tako nenavadnih razmerah je iz celotnega dirkaškega vikenda odvzela ves žar, in medtem ko bi se moral trening končati razburljivo in v skorajšnjem pričakovanju dirke, je bilo tokratno vzdušje vse kaj drugega kot to.

Odzivi na VN Italije v Monzi so bili mešanica veselja in žalosti – Regazzonijeve zmage s Ferrarijem, ter smrti Jochena Rindta. Še v soboto popoldne, ko je bilo jasno, da Rindt ni preživel nesreče, je v zraku ostajal priokus nejevere in nihče ni prav hotel verjeti, da je to res. Celotna situacija se je zdela tako nepotrebna in povsem neverjetna; velikokrat prej se je zgodilo, da je nekdo zamešal vstop v Parabolico in izšel v enem kosu, tako da se je zdelo nemogoče, da bi Rindt v Monzi umrl prav na tistem mestu. Če bi Lotus zletel s steze v Curvi Grande,  ali v obeh Lesmih, ali celo v zelo hitrem zavoju Ascari, bi človek nekako še razumel. Da pa je silovito zavil levo in se raztreščil ob zaščitni ograji – to nekako ni bil način, v katerem bi vozniki izgubljali življenja.

Ko je Rindt začel z GP dirkanjem, je bil izrazito vabljiv vsem možnim nesrečam, a le dokler ni opazovalec ugotovil, da je premogel neverjetno sposobnost občutka in ocenjevanja, kakor tudi svetlobno hitre reflekse, tako da je lahko ves čas vozil na robu nesreče, brez da bi jo res doživel. Mnogi ljudje so tisto usodno sobotno popoldne razmišljali, kako se mu je uspevalo v zadnjih letih nekako skoraj čudežno izogibati najhujšim nesrečam, na koncu pa ga je smrt doletela v nesreči, ki konec koncev sploh ni bila njegova krivda. Šele pozneje se je pokazalo, da je avto šinil v levo zaradi odpovedi gredi prednje desne zavore, zaradi česar je avto nenadoma zaviral le še z levo stranjo, kamor ga je seveda tudi potegnilo, brez da bi bil voznik na to pripravljen. Ob tem so nekateri obtožujoče usmerjali prst v samo zasnovo Lotusa 72, ki da bi naj bila zgrešena konstrukcija; a kakorkoli že človek gleda, zgrešene konstrukcije načeloma ne zmagujejo na dirkah, sploh ne na štirih zapored. In kot se je pozneje izkazalo, ne v petih različnih sezonah!

Po dirki za VN Italije pa so se začela pojavljati tudi drugačna, precej bolj neprijetna vprašanja. Namreč – kaj bi se zgodilo, če seštevka Jochena Rindta do konca sezone ne bi dosegel noben od konkurentov? Ali lahko nekdo, ki je mrtev, sploh postane Svetovni Prvak? Dejstvo je, da je Rindt premočno vodil v seštevku. Na desetih dirkah je zbral pet zmag in 45 točk, na drugem mestu pa sta bila skupaj Jack Brabham in Jackie Stewart, ki sta zbrala po 25 točk; sledili so Hulme (23), Regazzoni (21) in Ickx (19). Do konca sezone so ostale tri dirke, in maksimalno možnih 27 točk; omenjeni dirkači so bili teoretično tisti, ki bi še lahko prehiteli nesrečnega Rindta in mu odvzeli naslov Svetovnega Prvaka. Drugo vprašanje pa je, če si je tega resnično kdo želel; v kolikor se boriš proti mrtvemu konkurentu, enostavno ne moreš zmagati, pa obrneš kakorkoli hočeš. Odločitev je slednjič pripeljal Emerson Fittipaldi, ki je v sestrskem Lotusu 72 slavil v Watkins Glenu in s tem zapečatil usodo sezone 1970. Jochen Rindt je postal Svetovni Prvak. Edini, ki je to postal po svoji smrti.