Kako čudovito bi bilo, če bi se tega zdaj že epskega dvoboja na ravnini Kemmel lahko danes spominjala oba vpletena – v glavni vlogi Michael Schumacher in Mika Hakkinen. Toda z nemškim rekorderjem se je poigrala usoda in vprašanje, če se bo še kdaj lahko spominjal svojih dirkaških uspehov. V tej luči je izpoved njegovega nekoč najhujšega tekmeca še toliko bolj zanimiva. Mika Hakkinen ni prav tipični Finec, še manj je tipični svetovni prvak formule ena, saj mu pretirane tekmovalnosti, arogantnosti in predrznosti ne gre pripisovati. Nikdar se ni spuščal v konflikte s tekmeci, afere so mu bile tuje, vedno je bil pošten, tako na stezi kot ob njej. Prav zato ga je tudi Michael Schumacher nekoč označil za svojega najljubšega tekmeca, čeprav sta imela nekaj trdih dvobojev, ko je šlo dobesedno na nož. Za razliko od naslednika, 11-let mlajšega Kimija Raikkonena, je Hakkinen tudi veliko bolj zgovoren, še posebej po koncu kariere, ko ga več ne obkrožajo moštveni PR-ovci, ki bdijo nad vsako besedo dirkačev. Tako se je tudi na široko razgovoril o legendarnem dvoboju v Spaju, zaključil pa z ganljivim sporočilom svojemu nekdanjemu tekmecu in željo po čudežni ozdravitvi. Tu se njuni zgodbi prepletata, nekoč v boju za metre in stotinke na stezi, danes v boju za Michaelovo življenje.

Steza v Spa-Francorshampsu ima v karavani formule ena posebno mesto. Dirkači se je še vedno lotevajo s spoštovanjem in tudi Mika Hakkinen jo uvršča med svoje najljubše: ''Poleg Monaka in Suzuke, ki sta vsaka na svoj način prav tako veličastni stezi, Spa v novejši zgodovini formule ena predstavlja največji izziv. Ima prav vse elemente: hitre zavoje, tako imenovane 'slepe zavoje', zahtevne previse, nore spuste… Moram reči, da sem tam zares vedno zelo rad dirkal,'' je svojo izpoved začel danes 46-letni Hakkinen. Veliko nagrado Belgije 2000 je na McLarnovi spletni strani opisal tako natančno in doživeto, da se po prebranem zdi, kot da bi se zgodila včeraj: ''Iz Belgije mi je brez dvoma najbolj ostala v spominu dirka iz leta 2000. V sezonah 1998 in 1999 sem bil svetovni prvak, tudi leta 2000 pa je bil moj McLaren-Mercedes hiter kot vedno, le vzdržljivost je bila nekoliko slabša kot leti poprej. Kljub temu sem v Spa pripotoval kot vodilni v prvenstvu in poln optimizma. Moj glavni tekmec je bil, kot vedno, Michael Schumacher s Ferrarijem, ki je v skupnem seštevku zaostajal le dve točki.''

Sledi osupljiv opis dvoboja, ki se je začel v 40. krogu, dokončno pa se razpletel krog kasneje: ''Na začetku 40. kroga sem bil na repu njegovega dirkalnika. Ko sva v tem krogu zdrvela skozi Eau Rouge, sva oba malce spustila plin in potem nadaljevala proti Les Combesu. Eau Rouge je bil takrat veličasten zavoj, skoraj si ga lahko prevozil s polnim plinom, vendar ne povsem – to je bil pravi preizkus za dirkača in dirkalnik. V tistem krogu sem ga dobro odpeljal, verjetno malenkost bolje kot Michael, in ko sva se približevala zavoju Les Combes, sem se odločil, da ga bom skušal na zaviranju prehiteti. Zaupal sem oprijemu prednjega dela mojega McLarna v primerjavi s Ferrarijem, tako da sem se pripravil na pozno zaviranje. Vendar pa me je Michael videl in mi presekal linijo. Pri 300 km/h je njegova zadnja desna pnevmatika drgnila ob levi del mojega prednjega krilca, dokler nisem popustil in tako preklical manevra na zaviranju.''

''Po dirki je Michael prejel veliko kritik na račun tega manevra pri visoki hitrosti, moram pa reči, da po 15. letih s tem nimam več težav. Izjemno sem užival v moji karieri, eden od vrhuncev le-te pa je bilo prav neprekinjeno rivalstvo z Michaelom. Spoštujem ga, in mislim, da tudi on spoštuje mene. Trdo sva se borila eden proti drugemu, a večino časa sva se borila pošteno. On je bil neverjetno bojevit tekmec, a to lahko rečemo za vse velike šampione. Če si mehkega srca, ne boš osvojil sedmih naslovov svetovnega prvaka. To velja tudi za Michaela, toda treba je povedati, da je bil izjemen dirkač, pravzaprav eden najboljših v zgodovini tega športa,'' priznava dvakratni svetovni prvak, ki je v formuli ena štartal na 165. dirkah.

Nato se je z mislimi vrnil v 40. krog dirke za VN Belgije: ''V preostanku kroga se je moj dirkalnik še naprej obnašal odlično, čeprav je bilo moje prednje krilce rahlo poškodovano. Vedel sem, da bo zaviranje pred Les Combesom edina priložnost za prehitevanje, hkrati pa sem vedel, da bom moral narediti zelo odločen manever, saj Michael vodstva nikdar ni prepuščal zlahka, kar je enkrat zelo nazorno na tej dirki že pokazal. Ko sva torej začela 41. krog, sem se odločil tvegati. To je bilo pravzaprav veliko tveganje, ki pa je bilo preračunljivo: odločil sem se, da bom Eau Rouge odpeljal s polnim plinom. Takrat takšno početje ni bilo za ljudi s slabim srcem. Bilo je zelo težko in če se tega nisi lotil pravilno, je sledila kazen v obliki hude nesreče. Da je bilo vse skupaj še slabše, je bila steza izven idealne linije še vedno nekoliko mokra, tako da sem se zavedal, da bom moral biti na milimeter natančen. To pa v najbolj zastrašujočem zavoju ni prav lahka naloga. Plin do konca, na polno mimo vrha zavoja in naprej proti izhodu na vrhu, ki ga zaradi preloma steze ne vidiš.''

''Ko sem se približeval temu (ne)slavnemu zavoju, sem bil tik za Michaelom. Ko sem vstopil v zavoj, je vsaka celica v mojem telesu rotila, naj spustim plin. Odločil sem se, da štejem do tri, pedal sem tiščal do konca, pri čemer sem vedel, da sta samo dve možnosti: ko bom preštel do tri, mi bo uspelo zavoj speljati s polnim plinom ali pa bom končal v zaščitni ograji. Srednje možnosti tu ni bilo, v to sem bil popolnoma prepričan. 'ENA', sem rekel na glas, dirkalnik se je začel tresti, čutiti je bilo ogromne g pospeške, tako bočne kot kompresijo. Vedel sem, da se bom moral boriti z dirkalnikom, če se bom želel izogniti trčenju. In, če sem povsem iskren, sem vedel, da se bom moral boriti tudi proti lastnemu strahu. 'DVA', sem zavzdihnil in se pri tem boril z volanom, saj je dirkalnik najprej vrglo v eno, potem v drugo smer. Za trenutek, prav sredi zavoja, sam pomislil, da ga ne bom mogel zadržati. Bilo je povsem na meji, nato pa se je oprijem vrnil in nadaljeval sem s polnim plinom naprej.''

''Zakričal sem 'TRI', ravno v trenutku, ko je dirkalnik na izhodu iz zavoja postal strašljivo lahek. To je vedno grozen občutek, ko dirkalnik pri veliki hitrosti postane lahek. Toda tudi tokrat sem nadaljeval. Uspelo mi je. Eau Rouge sem odpeljal s polnim plinom, in to na dirki, ne na kvalifikacijah, z zelo ozko suho idealno linijo na stezi. Michael tega takrat očitno ni storil, saj sem ga na ravnini potem v trenutku ujel. Ko sva se bližala Les Combesu, sem zagledal Ricarda Zonto v BAR-Hondi, ki sva ga morala prehiteti za en krog. Razmišljal sem, da bom to storil po drugi strani kot Michael. On ga je prehitel po levi, jaz sem šel po desni. Pred zavojem sem zaviral pozno, kolikor sem si upal, izven idealne linije na še vedno vlažni stezi, pri 300 km/h. Zavil sem v zavoj in uspelo mi je, prehitel sem Michaela, prevzel sem vodstvo. V naslednjih zavojih je storil vse, da bi me prisilil v napako, ves čas je za mano spreminjal smer, da bi me zmedel. Kot sem že dejal, je bil vedno pravi borec, pravzaprav pravi dirkač. Vendar sem ohranil mirne živce, ves čas sem si šepetal 'Mika, ostani hladen, ostani hladen.' Do 44. in zadnjega kroga sem si privozil 1,1 sekunde prednosti. Delo opravljeno, odlična zmaga, fantastičen dan.''

Izjemna pripoved, ki ta delček zgodovine formule ena osvetli v povsem novi luči. Prav takšni dvoboji med največjimi mojstri volana so bistvo tega športa, trd boj in hkrati medsebojno zaupanje pri dirkanju na milimetre pa je stkalo posebne vezi med še tako velikimi rivali: ''Molim in upam, da bomo o Michaelovem zdravstvenem stanju dobivali spodbudne novice. Res je, da nikdar več ne bo dirkal, morda nikdar več ne bo hodil, morda tudi več ne bo govoril, kolikor je meni znano. Morda pa vendarle, čudeži se včasih dogajajo. In res si srčno želim, da bi se pri Michaelu takšen čudež kmalu zgodil. Bori se še naprej, moj stari prijatelj,'' je svoj zapis čustveno zaključil Mika Hakkinen. Ko bi si velika moža zgodovine formule ena le lahko še kdaj segla v roko in obudila kakšen spomin…