To pa zato, ker so Fordovci Fusiona alias Mondea vsaj spredaj zrisali kot verno kopijo Aston Martinovskega nosilnega dizajna. V praksi se je to pokazalo večkrat, ko so se ljudje na avtocesti spraševali, ali jih dohiteva angleški original. No, Fordu ne moremo očitati kopiranja, saj je ta maska zdaj del že praktično celotne Fordove flote in skupaj s potegnjenimi lučmi, valovitim pokrovom motorja in še nekaj malenkstmi je Mondeo vpadljiv in dopadljiv primerek svoje vrste. Malce manj domišljije so imeli na zadku, kjer avto skorajda preveč spominja na generacijo pred njim, medtem ko iz strani deluje štirivratno kupejevsko in zares impozantno. Nenazadnje meri 4,87 metra in pošteno skače v višji segment.

Kot petvratna kombilimuzina se streha spušča praktično do zadnjega roba, vrata, ki se odpirajo na gumb, pa skrivajo kar 550 metrov prtljažnega vesolja. Notranjost je manj nastlana kot pri predhodniku, ne pa čisto sveža, saj so podoben poseg dobili tudi Focusi. Prostora za potnike je brezkompromisno v izobilju, morda le stebriček sredinske konzole nam višjeraslim malce sili v meča in kolena. Notranjost je po ameriški filozofiji digitalizirana, merilniki pred voznikom imajo digitalne zaslončke znotraj številčnic, kjer si lahko nastavimo marsikaj, tudi merilnik hitrosti v miljah, ampak ni pa vse tako enostavno, določeni parametri potovalnega računalnika so skriti pregloboko v menijih, skratka zelo pospravljeno, ampak po ameriško.

Druga reč, ki koga zmoti, je prijateljevanje z Microsoftom. Windowsi in vsaj njih duh so prisotni na vsakem koraku infotainmenta, katerega drobovje ni med najhitrejšimi, zato lahko pri prenovi, ki prihaja že prihodnjo pomlad, vsaj za Fusiona, pričakovali kako močnejšo in odzivnejšo različico. Je pa pod naslonjalom roke prava plejada priklopov, od analognega videa, SD reže, do dveh USB. Odlagalne površine bi lahko glede na razred in velikost bile bolj optimirane, razen dveh steklenic med sedežema je vse ostalo precej borno zastavljeno. Veliko prostora je tudi na zadnji klopi, tu Mondeu parira le še Mazda 6, imel pa je naš testni Mondeo celo varnostne blazine vgrajene v zadnje pasove.

Pod motornim pokrovom presenetljivi 1,5-litrski EcoBoost s 118 kW (160 KM) in 190 Nm navora. Motor je tih, prožen, šeststopenjski menjalnik bi lahko bil natančnejši. Z razponom navora se da EcoBoosta voziti tudi kot dizla, pri čemer bo poraba nekje malček pod sedmimi litri, s povprečno dinamiko blizu devetih. Tudi odvozje je uglajeno in tiho, avto je ravno prav mehak, da pobira tudi slovensko vojno (cestno) krajino, a za odtenek morda celo preveč sterilen, saj bolj dinamični vozniki običajno želijo tudi več povratnih informacij, ki so v mehkobo in volan prav dobro prikrite, a to so že malenkosti.

V osnovi tudi cena ni pretirana in lepo skače v zelje konkurenci – osnovna Titanium izvedba je znašala 28.780 evrov, imeli pa smo še za dobrih 5 tisočakov dodatne opreme, od zares lepe rdeče kovinske barve za 200 evrov, 17-palčnih koles za 370 €, varnostni pasovi zadaj vzamejo 250 €, sistem za samodejno zaviranje vzame 480 evrov, še največ pa Titanium X (prilagodljive luči, električno odpiranje prtljažnika in brezkontaktni ključ), ta vzame 1810 evrov, skupaj s še nekaj malenkostmi pa 5120 evrov. Končna cena? 33.900 evrov, za popuste pa se kot vedno dogovarjate z vašim trgovcem.