Bilo bi veliko preveč enostavno za testnike in preveč prijazno do konkurence, če bi vsako testno Dacio vrgli v en koš. Francoromuni niso od muh in se hitro učijo. Še pred leti bi na dolgo naštevali starejše Renaultove sestavne dele. Vendar Dokker v različici Stepway še zdaleč ni samo naključen francoski mozaik.

Prijetno in uporabno zunanjost so začinili s trendovskimi plastičnimi dodatki. Ponujajo bolj robusten izgled in kak pogled več s strani mimoidočih. Dokker Stepway se se nedvoumno loči od delovnih Dacijinih Dokkerjev. Četudi ima še vedno dvokrilna zadnja vrata. Tako s platišči, črnimi in srebrnimi poudarki ter strešnimi nosilci deluje zelo športno. Športno kot način življenja, kot avtomobil, ki kar kliče po družinskih izletih (lahko tudi v dvoje) v naravo. 

Notranjost postaja vse bolj dodelana, večna pripomba je pač trda plastika, ki pa naj bi zdržala veliko več kot razni “mehko lakirani” materiali. Napis Stepway je seveda izvezen na vseh sedežih Renaultovih kontur. Znana razporeditev stikal pomeni klimo precej nizko pred ročico menjalnika, velik zaslon radija in navigacije z zaslonom na dotik. Merilnik vrtljajev je brez rdečega območja, torej za dizle in bencinarje enak. Merilnik hitrosti varno čepi v sredini, preostalo mesto pa je prepuščeno zelo znanemu potovalnemu računalniku. Le-ta ima eno izmed najbolj prijaznih doplačil sploh, 50 €. Volanski obroč ni najmanjši, ni pa neprijeten. Za nastavljanje po višini, nastavitev sedeža po višini in leva drsna vrata pri Daciji zahtevajo 410 € doplačila.

Prostorov za odlaganje je na vseh koncih dovolj, tudi pod streho. Zadnja klop je dovolj razsežna za velikost avtomobila, dostopa preko drsnih vrat sta odlična. ISOFIX na stranskih položajih je izveden bolje kot pri konkurentih. Tudi s prtljažnikom testnik ne more biti razočaran. Lepih osemsto litrov je mogoče še dodatno povečati, si želite še več? Dvokrilna vrata, tu so! Enostavno nalaganje, pri Dacii Dokker serijsko.

Pogonski stroj je Renaultov štirivaljnik s turbinskim polnilnikom, z 1,2-litrsko delovno prostornino in okoljsko normo EU6. V Dacii Dokker Stepway je bil tokrat malo zaspan. Na papirju bi namreč pričakovali več poskočnosti, a avto vseeno ni tako peresno lahek. Nekdaj s(m)o jim rekli mehak turbo. Turbina skrbi sicer za navor, zvrti pa se štirivaljnik ne tako kot bi človek pričakoval pri močnejših različicah. Zato ga ne priganjate. Po mestu se ob vročih dneh, z malo naloženim avtomobilom in na polno nastavljeno klimo, poraba vseeno dvigne proti osem in pol litrom. Mogoče jo je dodobra znižati (na okrog šest litrov), toliko bolj, če res striktno pretikate pri zelo nizkih vrtljajih. Menjalnik ni neprijeten, ima pa sicer relativno dolge hode. 

Dokker Stepway je v mestu zelo okreten in vodljiv avtomobil. Podobno je na podeželskih cestah, tudi oprijem s cesto je nad pričakovanji. Malce trpi stek na avtocestah in nemir pri držanju linije ob obremenjenem avtomobilu. Krivec je premalo progresiven servo volan (nespremenjliv?), včasih kaj takega povzročijo tudi pnevmatike. Vsekakor nič nepredvidljivega in še to samo pri polno naloženem prtljažniku. Poleg tega so avtomobili kot je Dokker zaradi višine občutljivejši na bočni veter.

Zakaj je Dacia Dokker Stepway zelo pomenljiv avtomobil? Oblikovan ni več kot bi ga izrezali iz kartona. Čeprav gre za škatlasto, uporabno osnovo, so pri Daciji uspeli narediti privlačen avtomobil. V notranjosti je velikih odstopanj ali napak vedno manj. Ergonomija je na nivoju imensko zvenečih tekmecev. Na mestih, kjer varčujejo (haptične lastnosti plastike, izvedba merilnikov, stikal, …), si kupci tovrstnih enoprostorcev velikokrat niti ne želijo eksperimentov. Vsak avto, ki ni predrag in ponuja precejšnjo prostornost, je izjemno uporaben. Za otroke, za nakupe, za prevažanje bele tehnike, pohištva iz trgovin, za vrečo cementa ali peska, … Ali morda nikdar ne uporabite avtomobila za kaj izmed naštetega?