Ti so postali aktualni ob koncu sedemdesetih let, ko se je začela revolucija na področju aerodinamike v formuli ena. Inženirji so začeli izkoriščati moč podtlaka, ki nastane kot posledica razlike v hitrosti gibanja zračnih tokov, bodisi na zgornjem in spodnjem delu krilca, ali pa v kanalu, ki mu rečemo tudi difuzor. Tako so ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let dno dirkalnika skoraj v celoti oblikovali tako, da se je v kanalih ustvarjal ogromen podtlak, ki je prisesal dirkalnik k tlom. Takrat so začeli govoriti o tako imenovanem ''ground effectu'', sesalnem učinku dirkalnikov.

Kasneje so s pravili difuzorje začeli omejevati, tako da danes vidimo le še ostanke teh kanalov povsem na zadku dirkalnikov. Večji del aerodinamičnega oprijema tako prevzameta zapleteno prednje in zadnje krilce, kar pa otežuje vožnjo v zavetrju in posledično prehitevanja, saj na prednje krilce doteka manj zraka. FIA želi v naslednjih letih izboljšati hitrost dirkalnikov, celo za nekaj sekund na krog, na zadnjem sestanku delovne skupine pa je zanimiv predlog predstavil Red Bull. In sicer, da bi omejili krilca, hkrati pa povečali difuzurje ter s tem vrnili sesalni učinek izpred treh desetletij. S tem bi bili dirkalniki manj občutljivi na zavetrje, skupaj s širšimi pnevmatikami, ki omogočajo boljši mehanski oprijem, pa bi dirkači tudi lažje prehitevali.