Super Juka smo pri Avtomaniji gostili že pred dvema letoma, le da z nekoliko manj moči in brezstopenjskim menjalnikom. O sami pojavi ni potrebni izgubljati besed, saj je impresivna, s spojler spredaj, pragovi in kovinsko rdečimi ogledali plus spojler in mogočni difuzor na zadku. Posebnost, ki pelje Juka v drugo dimenzijo. Nismov paket je Juka izločil iz sicer številne družine Jukov in tistim, ki vedo kaj gledajo, jasno razkril, da ni vse le v videzu.

1,6-litrski turbak z neposrednim vbrizgom je v RS verziji navit že na 160 kW (218 KM), šeststopenjski ročni menjalnik pa omogoča vsaj nekaj te moči bolj mogočno odtisniti na asfalt. Pred dvema letoma je brezstopnjski CVT Nisma dobesedno zamoril. A takrat smo imeli s sabo štirikolesni pogon, z ročnim menjalnikom je Juke le na sprednji pogon. Kar je tokrat tudi največji problem tega avtomobila, saj kljub trdemu športnemu podvozju (ki garantira pretres hrbtenice ali obisk zobarja zaradi slovenskih kolovozov iz rimskega cestarstva) vso to silno moč ne uspe brezhibno prenesti na cesto. Ob malo bolj gladkem asfaltu ali mokri cesti je Juka Nismo RS polna cesta. Dobesedno. Nor motor in nor navor hočeta iztrgati volan iz rok in iz tedenska druženja brez zadržkov povemo – Nismo RS ni za navadne voznike, zahteva nekaj izkušenj in poznavanja vozne fizike.

Trdo športno podvozje je kot nalašč za agresivnejše spogledovanje z ovinki, spet pa dimenzije in razporeditev teže pomenita, da bo avto, ki sicer zavira kot z žeblji in s kladivom, hitro zaplesal z repom. To znajo tisti zahtevnejši vozniki ceniti, Juke je lahko ECO in umirjen ali pravi norec (baka), ki zaposli voznika in mu nabije adrenalina. Kar nenazadnje ta Juke ima v genih. Mali turbo seveda ni šparovček. Z neko umirjeno vožnjo ga spravimo tja na 9 in pol, ob razposajeni vožnji prileti na 10 in blizu 11 litrov. Fizika je seveda neizprosna, a to gre s takim avtom z roko v roki, vse skupaj pa zmoti majhen rezervoar. 400 kilometrov z enim rezervoarjem so le pobožne želje.

Notranjost je klasični Juke, razen z dodatkom dirkaških Recarovih sedežev. Nekaj imitacije karbona in alkantara na volanu dviguje dirkaško razpoloženje, a neugledno trda plastika na vrhu armature kaj hitro pove, da gre spet za tipično japonsko filozofijo. Mali barvni zaslon na sredini izven optimalnega vidnega polja prikazuje cel kup reči, od igračarskih G-pospeškov do nastavljanja klimatske naprave. Zanimiva rešitev, a neposrečena. Tudi nastavljanje naklona Recarovih sedežev je mukotrpno dejanje – ali imate mikro roko ali pa bo treba ustaviti, pomakniti sedež malce naprej in celo odpreti vrata, da se izognemo B stebričku. Tudi pozicija USB-vmesnika ni optimalna, saj brez težav s kolenom zakrivite USB ključek, prav tako je rob na levi strani pod nekaj stikali preveč štrleč in pri večjih pritiska naravnost v golen.

Pri ceni se ne rabimo veliko ustavljati – ni racionalna, ni pa tudi vprašljiva, tisti, ki hoče tak avto, križanca z dirkaškimi geni, pri njej ne bo pomišljal. V osnovi Juke Nismo RS vzame 26.280 tisočakov, v 1150 evrih dodatkov pa smo imeli Recaro sedeže, kamere za parkiranje in ksenonske žaromete, skupaj 27.430 evrov. Ampak kot rečeno, Juke Nismo RS je tako poseben, da so te številke popolnoma nepomembne.