Po prenovi v drugem življenjskem obdobju C4 nagovarja z novo grafiko luči, dodali so (končno) dnevne LED luči, nova je tudi grafika zadaj. Skratka, C4 v svojem konzervativnem oblikovnem pristopu (sploh v primerjavi s predhodnikom) ne straši s silno spremembo podobe in le znalci bodo na prvi pogled (ali z izdajalskimi LED dnevnimi lučmi) spoznali razliko. 

Veliko večja revolucija je prisotna v notranjosti – C4 je v rangu svojih možnosti racionaliziral notranjost, pravzaprav jo je kar minimaliziral. Zagon so prestavili na gumb med sedežema, kjer bi lahko bilo tudi kako odlagalno mesto. Nov je volan, nov je infotainment, ki sicer deluje še rahlo nedokončano, preobilje gumbov pred prenovo pa je zamenjalo le nekaj ključnih pod zaslonom. Težava številka 1 novega infotainmenta je prav v tem, da je na malem zaslonu, ki je preveč pogreznjen v armaturko, precej težko zadevati male ikone in gumbe, kar v praksi pomeni, da voznik zaslonu na dotik posveča preveč pozornosti.

Notranjost je naslovljena predvsem udobju in tu C4 uspeva na celi črti, motor je postal praktično neslišen, sedeži so široki, dobro oprijemljivi, solidni materiali in izdelava pa nagovorita kupce višjih brandov.

Pod motornim pokrovom navduši novi 1,6-litrski dizel z 88 kW (120 KM) in 300 Nm navora, kar pride prav v vseh režimih vožnje. C4 natrese kar nekaj dinamike, pa naj bomo na lokalni cesti ali na čezdržavnem ožilju. Zmerni vozniki ga bodo  znali ohraniti pod šestimi litri porabe. Podvozje je prav tako kot celotna filozofija namenjeno udobju in bo tu in tam prav grdo pobralo kako slovensko cestno katastrofo, a to ni problem avtomobila, pač pa nekih drugih preplačanih birokratskih inštitucij.

V najvišji opremi smo imeli praktično vse tehnikalije, ki jih PSA ta hip premore, nadzor za mrtvi kot, za menjavo voznega pasu in speljevanje v klanec.