Mladenič in otrok prve generacije ima širok razpon predvsem ko gre za ceno, pod prste pa smo dobili zgornjo mejo, napolnjeno z vsem, kar v srednji Nissanov križanec sodi.

O osnovah avtomobila, ki je zdaj postal bolj mehkih linij in malo bolj zajeten, smo že pisali. Tokrat smo se vozili z najbolj opremljeno in posledično drago izvedbo, ki vzame kar 31.770 evrov v osnovi, s kovinsko barvo, sicer simpatično modro-vijolično in Driver Assistom pa še dodatnih 1.050.

Pod motornim pokrovom smo imeli 1,6-litrski dCi s 130 KM in 300 Nm navora. Reč je spodobno zmogljiva, a teža in brezstopenjski menjalnik, ki rahlo »cinca« in po nepotrebnem od voznika izzove nekaj več pritiskanja na stopalko za plin, pomeni, da se bo dizelski Qashqai s povprečno porabo gibal na sredi med sedmimi in osmimi litri. Gre za umirjeno rešitev, namenjeno predvsem voznikom, ki jim čas ni prva gibalna ovira. Ob vsem tem je bil Qashqai postavljen še na 19-palčna platišča, optično zaželjeno, cenovno malo manj.

Tudi v notranjosti je s Tekno naseljeno praktično vse. Usnje, veliki zasloni, nekaj od tega preneseno tudi iz Renaultov, pa spodoben infotainment. Tudi položaj za volanom je skoraj optimalen, materiali spodobni, le za nižje nivoje je Nissanovcem zmanjkalo volje in so vgradili tisto značilno japonsko pojmovanje (pre)trde plastike. Driver Assist in ostale umetnine prinašajo vso sodobno elektroniko – od opozorilnika pred naletom do opozarjanja na mrtvi kot, pa tempomat in omejevalnik ter pomoč pri speljevanju v klanec. Dodana je tudi 360-stopinjska kamera za pomoč pri parkiranju, a v dobi kitajske industrializacije elektronike je običajna nizkoločljivostna kamera prej ko ne pogojno uporabna.

Je pa dejstvo, da ob enem z brezstopenjskim menjalnikom dobimo pogon le na sprednji kolesni par. Voznost je sicer nekoliko boljša kot pri predhodniku, a tovrstni križanci, če so vozniki le malo bolj zahtevni, potrebujejo 4WD, sploh na približkih cest v tej državi.