4,8 metra dolgo »kocko« smo imeli priložnost uporabiti na naši poti na dirko formule 1 v Monzi. Štirje novinarji in cel kup krame – računalniki, fotografska oprema in seveda par svežih spodnjic in nekaj hrane, drugače v Italijo ne gre. In če sva dva sedela spredaj, sta imela preostala člana posadke šest sedežev na voljo po lastnih željah, če seveda odštejemo med sedeže položeno kramo.

Multivan v dolžino meri 4,89 metra, kar je več kot dovolj za osem zahtevnih potnikov, zadnjih šest ima možnost premika sedežev po tračnicah, zato je možnosti in prilagoditev lastnim željam nebroj.

V strehi speljani vodi pomenijo, da imajo potniki zadaj tudi svoje individualno zračenje, kar je pravzaprav nuja, če Comortline seka po malo bolj zahtevnih potnikih.

Voznikov prostor je špica – pregleden, vse nas vojem mestu, odlagalnih mest je veliko, malce nerodno je le naslonjalo za roko, ki je bližje vratom – če ga pozabite dvigniti, ko izstopate, bo sledilo nekaj akrobatskih vložkov. Druga pripomba, ki leti na »pilotiranje«, pa je radio, ki sicer omogoča Bluetooth in vse, kar sodi zraven, a bo od zunanjih predvajalnikov sprejel le AUX, ne pa tudi USB, kar je na daljših potovanjih kar pomankljivost.

Pod motornim pokrovom smo imeli 2-litrski TDi s 140 KM. Zverinica je zgledna in tudi varčna, a za malce več dinamike kljub dobremu šeststopenjskemu menjalniku bi si zaželeli 170 KM, kar bi na daljših potovanjih, ki jim je tak voz namenjen, kar malce olajšalo delo voznika. Multivan lepo požira neravnine, pa tudi malce pozibava.

Ob praktično vsej opremi smo imeli še pomoč pri parkiranju, samodejno zapiranje zadnjih vrat prtljažnika, ksenonske žaromete z dnevnimi ledicami, multifunkcijski volan in že omenjeni radio.

Cenovno Multivan v osnovi stane 41.776. Teh nekaj dodatkov pa je vzelo še dobrega tisočaka.

Multivan ni več najmlajši, oblikovno se nagiba h konzervativnosti, a ga tehnika in udobje uvrščata med zaželjene potovalnike.