Bankrota ekip Caterham in Marussia kot tudi velike finančne težave nadaljnjih moštev kot je Sauber in tudi Lotus - vse to je tipično za formulo ena. Težave so znane vsem, toda ker se vsakdo raje briga zase, ni nobene skrbi za dobro športa. Dobri predlogi so hitro zavrnjeni. Eden izmed njih je zgornja meja proračuna. Tri ekipe, Caterham (takrat še Lotus Racing), Marussia (takrat Virgin Racing) in HRT, so leta 2010 vstopile v Grand Prix šport z obljubo takratnega predsednika FIA Maxa Mosleya, da bo uvedena zgornja meja proračuna. Toda do nje nikoli ni prišlo.

Sijoči lak formule ena se počasi začenja luščiti, toda zanimivo je dejstvo, da se navzven še vedno predstavlja kot da živi kraljevi razred motošporta v obljubljeni deželi. A res? Polom s sponzorji v zadnjih letih je zadosten pokazatelj, da marketinški strategi v Grand Prix športu ne morejo leporečiti gospodarskih težav, s katerim se ubada globalni svet.  

Riba običajno smrdi pri glavi, tudi v formuli ena. Tukaj sta v prvi vrsti odgovorna predsednik mednarodne avtomobilistične zveze FIA Jean Todt kot tudi promotor formule ena Bernie Ecclestone. Ubadati se morata z očitki, da sta se v zadnjem času preveč ukvarjala s političnima karierama in pridobivanjem denarja. Komu mar, če kakšna ekipa zaide v težave ali se celo umakne. Toda razmišljanje "kdor v formuli ena ne more preživeti, pač ne spada v ta krog" je zgrešeno. Kajti s tem se pozornost preusmerja vstran od dejanskih težav.

Obema šefoma krovne organizacije FIA Mosleyu in njegovemu nasledniku Todtu ni uspelo, da ta šport postane stroškovno ugodnejši. Ravno nasprotno. Da bi Grand Prix šport, predvsem tehnologijo, obarvali v zeleno in s tem privabili nove proizvajalce, so zavrgli preizkušene stare motorje in jih zamenjali s pregrešno dragimi hibridnimi pogonskimi enotami. Deloma tudi na željo (mnogi trdijo prikrito izsiljevanje) proizvajalcev avtomobilov, ki si želijo več sinergij s serijsko proizvodnjo. Od mnogih podjetij, katere so odgovorni formule ena napovedovali, je v to vabo ugriznila le Honda. FIA je zamudila, da se odločno upre proizvajalcem motorjev, da veliki del stroškov prenesejo na ramena kupcev.  

Potrebovali bi pravilnik, v katerem bi lahko tudi finančno šibkejše ekipe imele potencialno možnost za uspeh. Toda pri vsem tem si je formula ena s svojimi čudnimi odločitvami in egoizmom sama v napoto. Ekipe bi morale od lastnika komercialnih pravic dobiti več denarja, ki mora biti pravičneje razdeljen. O tem lahko trenutno le sanjamo. Razmišljanje "raje osem ekip s tremi dirkalniki kot pa dvanajst ekip z dvema" je pogubno. Ne samo zaradi tega, ker si tretjega dirkalnika ne kore privoščiti vsaka od teh osem ekip. Logika "v tretjem dirkalniku bo sedel plačljivi dirkač" je v jedru zelo gnila. Če ekipam že sedaj ne uspe najti sponzorjev, kako jim bo potem uspelo najti za tretji dirkalnik?

Ideja o treh dirkalnikih je nepremišljena in le politična floskula. Tretji dirkalnik naj ne bi dobival točk ali pa v najboljšem primeru le polovične. Halo? Lahko pa favoritu za zmago na dirki ali v prvenstvu po "nesreči"  zapelje v dirkalnik in ga izloči. Ali bo tudi za ta primer dobil le polovično kazen? Poleg tega se moramo zavedati, da če bodo tretji dirkalniki Mercedesa, Red Bulla Ferrarija ali McLarna premagovali ostale ekipe, kako naj le-te potem najdejo sponzorje? Kdo bi vlagal v ekipe, ki bodo vedno kot zadnje prečkale ciljno črto? Bilo bi le vprašanje časa, ko bi se poslovila naslednja ekipa. In kaj potem? Štirje dirkalniki na posamezno ekipo?  Če bi nadaljevali s tem črnim scenarijem, bi na koncu prišli do enotne dirkalne serije, ki pa s formulo ena nima več opravka.  Kam vse to vodi, so v vsej grdoti pokazale serije USAC, CART in IndyCar. Polje iz šasij Dallare – to je le še bleda senca nekoč slavne CART serije konca 80-ih in začetka 90-ih let.  

Seveda se moramo nujno vprašati: kako bi lahko ekipi Force India ali Lotus (da ne omenjamo Sauberja) financirali tretji dirkalnik, če so že z dvema finančno preobremenjeni? Formula ena ne potrebuje manj ekip, prej več. In za te ekipe je potreben sistem z nižjimi stroški in večjimi prihodki. Omogočiti je potrebno, da nova ekipa srednjeročno doseže nek uspeh. Primera Caterham, Marussia in HRT sta pokazala, da tako, kot je sedaj, zagotovo ne gre. Ali Gene Haas že obžaluje, da bo leta 2016 vstopil v formulo ena?

Šef FIA Jean Todt je pojasnil, da je uvedba zgornje meje proračuna naletela na odpor velikih ekip. Kako prosim? To lahko pomeni samo eno: ali imajo velike ekipe preveč moči ali pa FIA premalo. Ekipe tako imenovane zlate sredine formule ena že leta opozarjajo na to, da stroški uhajajo iz nadzora in da zavračajo očitke, da ne vedo, kako se stroškovno ugodno posluje. Seveda so bile pri ekipah Caterham in Marussia storjene napake, toda za največjo pomanjkljivost niso krive. Dobile so občutno manj denarja kot velike ekipe, zato se iz začelja niso mogle premakniti.

Tačas smo priča, da se je vse poklopilo: gospodarska kriza, večji stroški za nove pogonske enote, vrhunske ekipe, katerim se ne gleda pod prste, pomanjkanje zanimanja za formulo ena brez strategije izboljšanja. Odgovorni se še kako zavedajo, da zanimanje za šport drastično upada, toda načrta, kako to preprečiti in znova privabiti več gledalcev na dirkališča in pred televizijske sprejemnike, tačas ni.

Povprečna ekipa mora na leto gospodariti s 120 milijoni dolarjev, okrog četrtina gre za pogonske enote, šestina za aerodinamični razvoj (vetrovnik, CFD, itd.) – pri teh dve področjih bi bilo treba ukrepati. In kje je na primer plan B krovne organizacije FIA in FOM-a, če se Renault in Mercedes nekega dne spoznata, da jima nastop v formuli ena ni več zabaven ali koristen?

Ekipi Caterham in Marussia sta plačilno nesposobni, nihče ne ve, ali bosta letos in tudi v sezoni 2015 stali na startni vrsti. Šport ustvarja prihodke v višini 1,8 milijarde dolarjev in kljub temu formuli ena ne uspeva, da pri življenju ohranja enajst ekip, ki bi nastopilo na dvajsetih Grand Prix dirkah sezone. Tačas ne zaznavamo nobenih znakov spoznanja – tako lastnika komercialnih pravic (CVC Capital) kot tudi promotorja formule ena in krovne organizacije FIA -, da gre v naši ljubi formuli ena nekaj hudo narobe in da je nastopil skrajni čas za ukrepanje. In dokler tega ne bo, bomo priča nadaljevanju umiranja posameznih ekip.