Razvajenci, trmasti osli in cmeravi dojenčki
Po dirki za VN Madžarske je nekdanji svetovni prvak Jacques Villeneuve povedal: "Ni slabo za šov z imenom formula ena." Drži, toda z veliko napetostjo lahko pričakujemo, s kakšnim načinom bo ta skupina za popularnost to uničila. Villeneuve ve odgovor: "Z dvojnimi točkami na finalni dirki v Abu Dhabiju, kar je sicer slab primer, toda prepričan sem, da vem, zakaj ljudje zapuščajo formulo ena."
In Kanadčan se razgovori: "Navijači se veliko prej identificirajo z dirkači kot pa s tehniko. Lahko je novo turbo obdobje še tako fascinantno, toda ljudje se praviloma raje zanimajo za druge ljudi, čeprav izražam vso spoštovanje pristašem tehnike. Moderni Grand Prix sport to premalo ali nepravilno prenaša na ljudi. Dirkači dajejo sliko dečkov z mlečnimi zobmi, ki jim šefi za komandnim pultom preko radijske zveze dajejo navodila, kaj morajo početi na dirki. To je seveda vse prej kot pa idealna slika bencinskih herojev."
S tem je nekdanji dirkač ekipe Williams na isti valovni dolžini kot dirkaška legenda Niki Lauda. "Dirkače ljudje ne vidijo kot junake. Prav nasprotno. Če nek dirkač pred njim prevozi neko belo črto, potem se dirkač za njim takoj prične pritoževati. In navijači formule ena pred televizijskimi sprejemniki lahko slišijo to tožarjenje. Istočasno pa ekipe svojim dirkačem zapovedujejo, kaj lahko izjavljajo za medije in kaj ne."
Nekaj je gotovo: tako imenovana "swinging Sixties" se ne bodo vrnila sedanjost, ki jo označuje politična korektnost. Življenjski stil po vzoru legendarnega Jamesa Hunta v neki meri izvaja le še Kimi Raikkonen in še ta bo sedaj postal očka in stalno naseljen. Moderni svet, v katerem lahko vsak preko twitterja objavi neostre fotografije in premaknjene video posnetke na YouTube, današnjim dirkačem prepoveduje, da se v javnosti predstavijo kot lastne osebnosti. Del krivde, zakaj dirkači ne smejo biti več robavsaste stare sablje, je tudi na naši strani in to zaradi želje po senzacionalnostih in licemernih ogorčenj.
Pri tem pa so ravno čustva tista, ki nas najbolj ganejo: dirkači, ki se jezijo na druge kolege in preklinjajo na vse pretege, dirkač, ki se ne sramuje solz, ker je tik pred ciljem odstopil, dirkači, ki ne udarijo po mizi le za zaprtimi vrati. Tako kot je letos to storil Romain Grosjean v moštveni garaži, ko je jasno in glasno povedal, da ima dovolj svojega trmastega osla, ki sliši na ime Lotus. Ta kratek video posnetek za zaokrožil po svetu in bil v glavnem deležen pozitivnih komentarjev.
V MotoGP je to povsem drugače. Tukaj so bolje razumeli, da so dirkači pravi tipi. Zato jih niso poskušali stisniti v neko shemo, kot je to primer v formuli ena. Valentino Rossi je paradni primer. Če bi Fernando Alonso na domači dirki po prečkanju ciljne črte svoj dirkalnik parkiral ob robu steze, izstopil iz njega in se veselil s svojim navijači, bi ga krovna organizacija FIA najverjetneje obsodila kot kakšnega zločinca.
Vendar tudi takšne zadeve spadajo k dirkalnemu športu. Dirkači, ki lahko pokažejo svoje veselje, ki se pustijo slaviti, ki gledalcem na tribunah vržejo svoje rokavice in morda še čelado, kot je to leta 2010 v Barceloni storil Mark Webber (naslovna fotografija). Ker želijo čutiti ta poseben adrenalin. Ko tako poslušamo komentarje v različnih krogih in situacijah, pridemo do skupnega komentarja: "Kaj je pravzaprav narobe s temi mladimi dirkači? Samo Daniel Ricciardo se še prešerno veseli na odru za zmagovalce, ostali so kot v gledališču. Valtteri Bottas na odru za zmagovalce stoji tako turobno, kot da mu je doma poginil njegov pes."
Vrnimo se Villeneuveu: "Kar mi je letos všeč je to, da je formula ena očitno znova postala težja. Opaziš, kako dirkači trdo delajo, da obvladajo svoje dirkalnike. To je sijajno. Do lanskega leta so vozili kot po tračnicah, zato je marsikdo pred televizijo menil, da bi lahko tudi sam vozil formulo ena. Kar je seveda neumnost. Toda v spremembah bi morali ubrati drugačno pot. Sam bi iz dirkalnikov odstranil vso elektronsko kramo. Kako hiter naj bo dirkalnik, to naj odloči dirkač, ne pa tehniki motornega oddelka."
Kanadčan nadaljuje: "Pogosto kritiziram in povrhu zelo rad, toda prav je, da tudi nekaj pohvalim. Od Hockenheima naprej komisarji dirkačem puščajo več svobode in ne izrekajo več kazni za vsako malenkost. To je dober pristop, kar sta pokazali napeti dirki na Hockenheimu in Hungaroringu."
In kljub temu se tudi Villeneuve sprašuje: zakaj se vedno le formula ena postavlja pod lasten vprašaj? Kako je mogoče, da promotor formul ena obrekuje lasten šport in da predsednik Ferrarija dirkače označuje kot voznike taksijev? Ali si lahko predstavljate, da bi šef Sepp Blatter (šef svetovne krovne nogometne organizacije FIFA) slabo govoril o nogometu in uvedel večje gole, ker neka tekma ni bila ravno zanimiva? Ali nekdo resno verjame, da bi Švicar nekega vrhunskega nogometaša označil kot diletanta?
Brez zadržka lahko trdimo, da formula ena še vedno navdušuje. Pustimo sedaj debate okrog zvoka. Toda navijači niso neumni. Umetne posege kot so dvojne točke na finalni dirki spregledajo kot to, kar so – odgovori na vprašanja, ki jih nihče ni zastavil.


