Bil je francoski general Charles de Gaulle, ki je povedal: "Pokopališča so polna ljudi, ki so menili, da so nenadomestljivi. Čas za nikogar ne obstoji. Kraljestva se zgradijo in razpadejo. Tako je bilo vedno in tako bo tudi ostalo." Če želimo to prenesti na formulo ena, potem kmalu pridemo do zaključka: Ferrari potrebuje formulo ena bolj kot formula ena Ferrari. Prav gotovo je italijanski proizvajalec športnih avtomobilov odlična blagovna znamka tudi za formulo ena. Rdeči dirkalniki pomenijo strast, tako kot je nekoč taisto pomenila modra barva Bugattija. Toda Bugatti v Grand Prix športu je že zdavnaj zgodovina.  

Ferrari se skorajda ne poslužuje nobene reklame, njihovo angažiranje v športu naj bi bila zadostna reklama za poskočne konjičke svetovnih cest. Ne samo, da je formula ena brezplačna reklamna platforma, njihovo angažiranje je dodatno nagrajeno tudi pri delitvi prihodkov iz prodaje televizijskih pravic. In čeprav se rdeči iz Maranella tačas vozijo v zgornjem delu zlate sredine. Mnogi v formuli ena vedo povedati, da to ni prav. Nepravična delitev pogače denarnih nagrad je tudi temeljno zlo v Grand Prix športu, globoka korenina za napetosti med ekipami.

Če moramo sedaj poslušati, da se ravno šef Ferrarija Luca di Montezemolo počuti poklicanega, da popravi Grand Prix šport, ker je to njegova dolžnost, potem se lahko mirne duše samo zgražamo. Kajti Ferrari je že od nekdaj bil deležen dodatne rezine klobase, to je bilo tako že v času velikega Enza Ferrarija, ko so Italijani iztržili več denarja za nastop v formuli ena kot pa tekmeci. Šele ko se bo Ferrari na vseh področjih nahajal na istem nivoju kot konkurenca, potem bi si besede gospoda Montezemola zaslužile večjo pozornost.    

Če bomo še naprej poslušali o tem, da mu trenutno stanje formule ena ne odgovarja – seveda gre za formulo ena, katere pravilnik je tudi sam potrdil, čeprav ima Ferrari pravico do veta -, potem naj stori kar je prav: naj spakira svoje stvari formule ena in se odpravi v smeri Le Mansa. Prepričani smo lahko, da bo Automobile Club de I'Quest imel pravšnji odgovor na njihovo zahtevo o prednostnem obravnavanju.  

Montezemolo že skoraj leto dni govori o pravilih, ki so slaba in razen nekaj jeznih obrazov njegove besede niso imele pretiranega učinka. Vrhunski menedžer se pritožuje nad tem, da dirkače omejujeta poraba goraba goriva in obraba pnevmatik. Toda, kdaj pa temu ni bilo tako? Ali v tem športu ne gre tudi za to, da nek dirkač iz materiala znotraj pravilnika izvleče maksimum? V Grand Prix športu nikoli ne gre za izenačitev možnosti. Ko je Ferrari dominiral leta 1961, to ni bilo zaradi tega, ker so tam vozili najboljši dirkači.

Zakaj tudi Mercedes ni prizadet zaradi enakih okoliščin? Ker se formula ena v osnovi ni spremenila – najboljši dirkač v najboljšem dirkalniku naj zmaga.  Težava Montezemola se sedaj nahaja v tem, da eno ima (Alonso), drugega pa zagotovo ne (dirkalnik). In še vedno imamo v paddocku ljudi, ki so prepričani, da bo Montezemolo prej ali slej izgubil tudi dirkača. Menimo, da je Montezemolo aroganten do dna duše, ko trdi, da sam dobro ve, kako bi morali popraviti formulo ena. 

Prvič: Šport ni uničen in človek njegovega slovesa ter položaja tega prav tako ne bi smel trditi. V drugih športnih zvrsteh bi lahko to z lahkoto uvrstili med škodovanje ugleda športa in s tem kaznivo dejanje.

Drugič: Ni njegova naloga, da se tukaj loti kakršnegakoli popravila. Za to obstaja mednarodna avtomobilistična zveza in če FIA te naloge ne more izpolniti, potem jo je treba zamenjati. Ferrari je udeleženec, ne regulator.

Tretjič: Če želi Montezemolo nekaj popravljati, potem naj se močno zavzame za pravila, ki bodo bolje ustrezala njegovim inženirjem in tehnikom.

Četrtič: Nihče ne mara nekoga, ki nenehno stoka. Da želiš šport prikazati v slabi luči, to dejanskega stanja ne izboljša. Veliko bolj pritegne še večjo pozornost na lasten neuspeh. In neuspeh s seboj povleče tudi neumne komentarje.