Ali poznate največji izziv pisanja v živo oziroma s tujko Live-Ticker? Umetnost namreč leži v tem, da ljudi kontinuirano obveščaš, čeprav se pogosto skoraj nič ne zgodi. In natanko tako je tudi v primeru Michaela Schumacherja, ki po hudi nesreči na smučanju že en teden leži v umetni komi na intenzivnem oddelku bolnišnice v Grenoblu in se bori za svoje življenje. Do sedaj smo bili priča dvema tiskovnima konferencama z zdravniki, ki skrbijo za njegovo zdravljenje in nekaj uradnih izjav Schumacherjeve menedžerke Sabine Kehm. Kljub temu pa so omenjeni Live-Tickerji (tudi mi spadamo med njih) o temi Schumacher odlično zapolnjeni z novicami.

Seveda pa je izjemno težko, da takšno pisno poročanje zapolniš z maloštevilnimi uradnimi izjavami. Zato novinarji opravijo naslednji korak. "Kako bomo Schumacherjevo nesrečo danes peljali naprej?", se glasi verjetno v vsakem uredništvu spletnih portalov. Dobrodošli so strokovnjaki za smučarske čelade, dobro je tudi mnenje nekdanjih žrtev poškodb možganov, še bolje, če so bili tudi sami v umetni komi in ne nazadnje je lepo slišati tudi komentarje nekdanjih Schumacherjevih dirkaških kolegov. Seveda ne smejo manjkati tudi zdravniki in medicinski specialisti. Zakaj počnemo vse to, čeprav smo že teden dni priča le redkim novostim?

Odgovor je preprost: Smo novinarji in imamo nalogo, da javnost nenehno informiramo. Nismo medicinski strokovnjaki, zato moramo z nekaterimi govoriti, da bi razumeli, kaj natančno so zdravniki v Grenoblu povedali o Schumacherjevem stanju. Prav tako tudi nismo smučarski profesionalci, zato se pogovorimo s strokovnjaki, ki so domači na tem področju. Te informacije se pripravijo in posredujejo naprej bralcem. To je novinarstvo v svoji naravni obliki.

Zelo redko smo bili priča takšnemu medijskemu zanimanju okrog neke osebe, ki po nesreči – hvala bogu – še živi. Po drugi strani je to v neki meri razumljivo, navsezadnje je Michael Schumacher ikona dirkalnega športa in povrhu svetovno znan. On in njegovi uspehi imajo veliki delež zaslug za to, da lahko nasploh poročamo o formuli ena v takšnem obsegu, saj je veliko navijačev formule ena, ki so njegovi navijači, novice pa prebirajo tudi tisti, ki jim sedemkratni prvak ni pri srcu. Vendar te dni smo priča mnogim javnim kritikam o nenehnem poročanju nekega primera. "To je vse skupaj samo zapolnitev praznine in ustvarjanje učinka pomembnosti. Pustite Schumacherja pri miru," se glasijo kritične besede.

Novinarstvo posel, kjer življenje teče z veliko hitrostjo. Vsakdo želi kot prvi imeti neko zgodbo in v najboljšem primeru ekskluzivno. Tudi v tem primeru v osnovi ni nič narobe. To navsezadnje spada v izziv novinarskega poklica. Toda tam, kje obstaja veliko zanimanje in le majhna vsebina informacij, se pogosto prekoračijo meje dobrega okusa. Tako tudi pri Schumacherju. Družinskemu očetu, ki se bori za življenje.

Pojavljajo se vesti o izjavah o ljudeh, ki sploh niso bili blizu dogodka, samo nekaj ur pozneje pa pride do preklica teh izjav. Napačno citirano, se glasi uraden popravek. Potem so tukaj poročanja o natančno tistem kamnu ali skali, na katero naj bi grdo padel Schumacher. Približane fotografije kraja nesreče, na katerih je videti celo sledi krvi. Poročanja na dan nesreče, v katerih avtorji vedo – ali naj bi izvedeli -, kako se je nesreča pripetila. Domnevanja o njegovem dirkanju na smučeh, ki Schumacherja uvršča med neodgovorne ljudi – in to slišimo in prebiramo od ljudi, ki s sedemkratnim svetovnim prvakov v življenju niso izmenjali niti besede.

In ravno tukaj je bila prekoračena meja. Pohlep in današnja senzacionalnost po vedno novih vesteh, čeprav te sploh ne obstajajo, vodi do tega, da hitro prestopimo prag neokusnega in pri tem zdrsimo v področje brez pietete. Bodimo pošteni: Kdo pa ima kaj od tega, da v snegu vidi (domnevne) Schumacherjeve krvave sledi ali pa da vidi kamen ali skalo, v katero naj bi z glavo zadel Michael? To ni nobena dodana vrednost, temveč hrani le lakoto po senzacijah  nekaterih medijskih ljudi in neke ciljne skupine, ki nima veliko opravka s športom in človekom, ki sliši na ime Schumacher.

Seveda ni nizkotno, če o temi Schumacher poročamo izčrpno in neprozorno. V tem primeru tudi naš portal ne izstopa in menimo, da je prav, da vas obveščamo o Schumacherjevem zdravstvenem stanju. To je naša služba, kakor tudi to, da povzamemo poročanja tujih medijev, a za njihove vsebine ne odgovarjamo.  Če ne bi poročali, potem naše službe ne bi dobro razumeli in opravljali.

To v teh dneh bi si morali pri vsaki zgodbi postaviti vprašanje, ali bralce s tem smiselno informiramo. Pri poplavi vesti o Schumacherju se lahko zgodi, da otopimo s časom. Toda to se ne sme pripetiti. Ne smemo pred očmi izgubiti bistva, da poročamo o realnem človeku v stiski. Seveda je v redu, če napišemo, da je Schumacherjeva družina pri njemu, toda ali je prav, da Michaelovi ženi ob prihodu v bolnico kamere tiščijo dobesedno v obraz?

Vendar pa gledano v celoti je svetovno poročanje o Schumacherju absolutno čisto in profesionalno, novinarji pa z vestmi ravnajo primerno in senzibilno. Priča smo le redkim špekulantom in ubežnikom – na primer novinar, preoblečen v duhovnika -, ki kazijo novinarski poklic. In tem črnim ovcam – kljub povpraševanju po hitrih in senzacionalnih vesteh – ne smemo nuditi nobene platforme. Prav je, da se pri vsaki temi, ne samo pri nesreči Michaela Schumacherja, držimo principov. Ali nam to uspeva, to presojate vi, dragi bralci in po vaših konstruktivnih kritikah in pohvalah, se tudi ravnamo.